II. DEL
6. nedelja med letom – B, 11. februarja 2018

V prvem pismu smo poudarili, kako stik z evharistijo odločilno vpliva na oblikovanje pristne

krščanske zavesti. Z rednim obhajanjem svete maše zagotovo postajamo Božji domačini. Danes pa želimo izpostaviti, da smo za prenos vere naslednjim generacijam odgovorni vsi člani cerkvenega občestva.

Evharistija je tudi zakrament občestvenosti. Sveti Avguštin jo označi kot »znamenje edinosti ter vez ljubezni« (sv. Avguštin, Hom. ev. po Jn 16,13). Obhajilo nas istočasno povezuje s Kristusom in med seboj. Kako bi mogli mi, ki smo deležni istega kruha, iste Božje ljubezni, ostajati med seboj tujci? O tem jedrnato spregovori apostol Pavel: »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« (1 Kor 10,17). Končni sad evharistije je torej edinost cerkvenega občestva, kar pomeni bratstvo in sestrinstvo v Kristusu.

To ima za nas zelo konkretne posledice. Božja ljubezen, ki smo je skupaj deležni, nas usposablja in nagiba, da si medsebojno odpuščamo in se sprejemamo kljub različnosti. Kako naj uživamo isto Kristusovo telo ter takoj zatem o svojem bratu ali sestri slabo govorimo? Kar smo v sveti evharistiji, je namreč globlja resnica o nas, kot to, kar čutimo drug do drugega.

Evharistija nam omogoča, da postajamo vedno bolj ljudje občestva. Kristjan ne more biti individualist, saj je vedno vraščen v cerkveno skupnost. Je človek Cerkve. Čuti skrb za celotno občestvo. Veseli se njegovega napredka in trpi zaradi njegovih stisk. »Bog, ki očetovsko skrbi za vse, je hotel, da bi vsi ljudje sestavljali eno samo družino in ravnali drug z drugim kakor bratje« (CS 24,1).

Odprtost cerkvenega občestva je danes še posebej temeljnega pomena. Bolj kot v preteklosti se je treba veseliti tistih, ki se želijo približati in zaživeti globlje versko življenje. Treba jim je iti celo naproti. Največkrat se ljudje približajo Cerkvi ob spletanju preprostih človeških vezi. Ko se počutijo v občestvu sprejete in dobrodošle, samodejno zaživijo tudi polnejše versko življenje. Po drugi strani pa tisti, ki se čutijo s strani kristjanov obsojani in izključeni, zelo težko preidejo k rednejši verski praksi. Zato je odločilen pristen, prisrčen in odprt človeški odnos. Cerkev je najprej v medsebojnih odnosih, šele nato v strukturah.

Ko v tem pastoralnem letu razmišljamo o spremljanju družin in otrok od krsta do prvega obhajila, želimo škofje poudariti, da je prenos vere naloga vseh kristjanov. Evangelizacija prihajajočih generacij ne more biti le skrb duhovnikov in katehetov.

Starši so prvi vzgojitelji otrok v veri. Brezštevilna pričevanja govorijo o tem, kako je prisrčna in trdna vera staršev za vedno zaznamovala otroke in marsikdaj rodila duhovne poklice. Družina je dejansko prva veroučna šola: pogosta družinska molitev ter iskren pogovor o verskih vprašanjih sta za otroke neprecenljiva popotnica. Družina je »domača Cerkev«.

Tega poslanstva vsi starši danes niso več sposobni ali pripravljeni izpolniti. Pogosto prejmejo otroci prvi zgled in razlago vere od starih staršev ali drugih sorodnikov. Njihova prisotnost in spremljanje sta zato marsikje nepogrešljiva.

Tudi dušni pastirji imajo pri evangelizaciji novega roda ključno vlogo. Kot pastirji so poklicani, da omogočajo živa občestva: občestva, ki so hkrati odprt kraj človeškega srečanja ter kraj doživljanja Božje ljubezni. Pri vključevanju tistih, ki še niso vključeni v redno življenje Cerkve, so zelo koristne dodatne možnosti srečevanja, kot so miklavževanje, materinski dan, oratorij za otroke, srečanje mladih družin… Posebej vas vabimo, da pri pastoralnem načrtovanju razmišljate, kako pritegniti družine z otroki v dobi med krstom in pričetkom verouka, saj se v tem času mlade družine najbolj oddaljijo.

Vendar duhovniki sami ne morejo stopati v osebni stik z vsemi oddaljenimi kristjani, saj pogosto nimajo neposrednega dostopa do njih. Zato je potrebna oznanjevalna naravnanost celotnega občestva. Vsakdo, ne glede na svoj stan, izobrazbo ali osebne darove, lahko dejavno pripomore k rasti Cerkve, kot poudari papež Frančišek: »V vseh krščenih, od prvega do zadnjega, deluje posvečujoča moč Svetega Duha, ki priganja k evangelizaciji. /…/ Vsak krščeni je, ne glede na svojo vlogo v Cerkvi in na stopnjo verskega znanja, dejaven nosilec evangelizacije« (Veselje evangelija, 119–120).

Škofje se posebej zahvaljujemo vsem staršem, starim staršem, katehetom, duhovnikom in drugim, ki dejavno posredujete zaklad vere mlademu rodu. Naj vas še naprej, ne glede na težavne in evangeljskemu oznanilu nasprotujoče okoliščine, napolnjuje globoko upanje. Upanje, ki izvira iz veselja odrešenja, se naslanja na Kristusove besede: »Bodite pogumni, jaz sem svet premagal!« (Jn 16,33). »Veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom; ljudi, ki dovolijo, da jih odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje« (Veselje evangelija, 1).

Naj nam Marija, Mati Cerkve, izprosi milost, da bi se znali slovenski kristjani veseliti daru

vere in biti njeni živi pričevalci. S to željo vas prisrčno pozdravljamo in kličemo nad vas Božji blagoslov.

Vaši škofje

Vir: http://katoliska-cerkev.si/pastirsko-pismo-za-postni-cas-2018 (Povzeto 11.2.2018)