Marko Glaser, 1879

Duhovnik, pesnik in pisec Marko Glaser, se je rodil 21. aprila 1806 na Smolniku pri Rušah, umrl pa je 9. decembra 1889 v Sv. Petru pri Mariboru (Malečnik). Prvi pouk je dobil pri Sv. Martinu pri Vurberku in v Limbušu. Obiskoval je klasično gimnazijo v Mariboru, kjer je dokončal tudi trimesečni tečaj za učiteljske kandidate. V Gradcu je v od leta 1822 do 1824 študiral filozofijo, od leta 1824 do 1828 pa teologijo. Ker še ni imel kanonične starosti, da bi lahko bil posvečen v duhovnika, so ga kot diakona poslali k Sv. Barbari pri Vurberku, kjer je zbiral okoli sebe otroke in jih poučeval. Ko je bil 3. maja 1829 posvečen v duhovnika, je do jeseni 1831 ostal za kaplana pri Sv. Barbari. Nato je bil do srede 1838 kurat v karlavski kaznilnici v Gradcu, od 1836 tudi spovednik pri uršulinkah. Od 1. julija 1838 do konca marca 1843 je bil škofov dvorni kaplan, pri ordinariatu referent za slovenski del sekovske škofije in zadnje leto spiritual pri karmeličankah. Slovenskim duhovnikom je pomagal, kjer in kakor je mogel. V aprilu 1843 je nastopil župnijo Sv. Petra pri Mariboru (Malečnik). Zaradi izrednih zaslug je škof Anton Martin Slomšek cesarju predlagal, da Marka Glaserja povzdigne v naziv častnega kanonika. Svoj predlog je utemeljil z besedami, da je eden največjih dobrotnikov in pospeševalcev tega za cerkev in državo imenitnega dejanja prav Marko Glaser. Tako se je tudi zgodilo in to visoko odlikovanje je s cesarskega dvora prišlo 6. novembra 1859, le dva meseca po tem, ko je Slomšek zasedel škofijski sedež v Mariboru. Slomšek je Glaserja še prej, 1. septembra 1859, imenoval za sodnika pri cerkvenem sodišču v Mariboru. Posledično je Glaser zaslužen za to, da je Maribor ostal slovenski, da ima akademske ustanove, ki so se skozi zgodovino razvile do te mere, da govorimo danes v Mariboru o superračunalniku, ki spada med 50 najmočnejših na svetu. Marko Glaser je bil odlikovan tudi z viteškim križcem reda Franca Jožefa. Leta 1879 je obhajal zlato, 1889. pa biserno mašo.


Viteški križec reda Franca Jožefa

Marko Glaser se je od vsega začetka boril zoper zle posledice, ki so jih v verskem oziru rodile jožefinske notranjecerkvene reforme. V tej smeri je deloval v Gradcu in spodbujal in podpiral slovenske duhovnike mariborskega okrožja. Širil je bratovščino presvetega Srca Jezusovega in Marijinega in druge cerkvene pobožnosti. Kot pridigar je z besedo pospeševal versko življenje. V svoji župniji Sv. Peter pri Mariboru je leta 1844 obhajal ljudski misijon, prvi v teh krajih. Pozneje je prenovil župnijsko cerkev in romarsko cerkev Matere božje na Gorci. Vabil je starše, naj pošiljajo otroke v šolo. Leta 1868 je postavil dekliško šolo in nanjo pozval šolske sestre iz Eggenberga. Kmete je vnemal za sadjarstvo in priredil sadjarski tečaj.

Od leta 1856 naprej se je močno angažiral, da je pripravil premeščenje škofijskega sedeža iz Šv. Andraža v Labotski dolini v Maribor in poskrbel za nastanitev škofijskih institucij v Mariboru. Z blaženim škofom Antonom Martinom Slomškom ga je vezalo iskreno prijateljstvo. V Gradcu je izdal nabožne spise v nemščini (prim. Štrakl v VBV 1910, 205, 303) in molitvenik Dušni vižar (Gradec 1838, 1840) Glaserjevo delo so tudi »Zlate bukvice od Srca Jezusovega ali brumno navižanje srčne ljubezni k Jezusu no Mariji«. J. Pajek je poročal (Kres 1882, 287), da je knjiga izšla ok. 1840. K. Štrekelj je v ČZN 1906, 79 podal poln naslov z letnico 1842 (ne 1843, kot ima F. Kotnik v ČZN 1923, 52). Štrakl navaja v VBV 1910, 305 in natančneje ČZN 1924, 38 iz pisem v Glaserjevi zapuščini izjave, iz katerih je treba sklepati, da so Zlate bukvice izšle že ob novem letu 1838. Novi izdaji pa leta 1843 in 1850. Ko je bil Glaser že župnik pri Sv. Petru pri Mariboru, je izdal molitvenik »Marija pribežališče grešnikov« (Gradec 1845, 3. natis 1852). Za otroke je Glaser priredil »Molitne bukvice za šolarje« (Gradec ok. 1840; prim. J. Pajek v Kresu 1882, 287). Glaser je pisal nabožne pesmi, ki so deloma natisnjene v njegovih molitvenikih, nekaj jih je v Drobtinicah, posebej je natisnjena »Zvonov hvala« v 14 kiticah, napisana ob priložnosti blagoslovitve velikega zvona pri Sv. Barbari 1837 (prim.: Pajek, Kres 1882, 287; Štrakl, VBV 1910, 199). Glaser je bil zaveden Slovenec in nasprotnik ilirstvu. 

Deloma povzeto po: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Ko je Glaser že bil župnik v župniji Sv. Peter pri Mariboru, je postala njegova velika skrb, da se cerkev Sv. Petra ne bi porušila. Kot poroča njegov kaplan Zmazek, je 27. marca 1845 prišlo do velikega plaza na južni strani župnijske cerkve, ki je zaradi tega prišla v nevarnost. "Težko bi cerkev še zdaj stala, če ne bi imela toliko vnetega in skrbnega pastirja. Kolikokrat so v navdušenih govorih klicali skrbni oče svoje podložne k hitri pomoči, — koliko nasprotovanj so tu prestali od strani posvetne gospodske, koliko so tu žrtvovali za obrambo sv. Petra — to mi popisati brani nesebična ponižnost č. korarja. Vkljub vsemu nasprotovanju pa je bilo delo dokončano v l. 1845. in 1846. in valovom Drave je bila odkazana po branilnih obrambah taka pot, po kteri ne morejo več farne cerkve poškodovati."

Na spodnjih dveh fotografijah sta detajla iz oljne slike Mati božja, zavetnica Malečnika, ki priča o omenjenem dogodku. Leta 1849 jo je naslikal slikar Joseph Ernst Tunner

Znana je Glaserjeva pridiga iz leta 1873 - o smrti. Takole pravi:

»Tvoj čas je pri kraji. Uredi svoje reči. Umrl boš. In se poprašaj:
Kaj pomeni: Umrl bom?
Kedaj in kako bom umrl?
Sim li zdaj že pripravljen umreti?

Kaj pomeni izrek: Umrl bom? To pomeni: a) Bog bo mojo dušo ločil mojega telesa. Ko bi trenil, bo moje telo mrtvo, in duša neumrljiva bo v ravno istem trenutku pred božjim Sodnikom na posebni sodbi, in spet, ko bi trenil, bo obsojena, in spet, ko bi trenil bo na vse veke ali v nebesih, ali začasno v vicah, ali na vse veke v pekli. Ah, nagla ločitev – nagla sprememba!

b) Umrl bom. To pomeni: Vse kar imam od zemlje vzetega in na zemlji navzočega, zdaj vse to bom ovi trenutek zapustil. Moja duša se ne bo ločila samo svojega telesa do trenutka od mrtvih vstajenja. Ločila se bo tudi od vsega na zelji, vsega brez izvzetja, ločila se staršev, če so…, družine, če je… žlahte, če… doma, če…, premoženja, če…, sovražnikov, če…, prijatlov, če… Vse bom popustil. Samo njena dela pojdejo za njo. Ah, čemu navezuješ svojo dušo na to premenljivo. Tem bolj se navezuješ, težej, moja duša, se boš ločila, odvezala tisti trenutek.«

Na fotografiji je del pridige - rokopis Marka Glaserja. Pridigo hrani Nadškofijski arhiv Maribor

Marko Glaser je med ljudmi užival veliko spoštovanje. Matej Štrakl, ki je v letih od 1903 do 1928 prav tako župnikoval pri Sv. Petru pri Mariboru, je zapisal pričevanja ljudi, ki so Glaserja še osebno poznali. Takole so se ga spominjali:

»Gospod, jaz še po starem molim svoje spovedne molitve. Nikdar nisem hodil v šolo, pa gnadlivi gospod Glažar so me tako naučili. O Bog jim »polone«.« Tako mi je rekel stari možek v izpovednici in molil svoje molitvice z ginljivo pobožnostjo iz globočine svojega skesanega srca. — »Gospod, ko tako celi den ležim v postelji in ne morem nič drugega, potem pa molim sv. križev pot. Mislim si, da grem od štacijona do štacijona in zraven molim, kakor so nas učili naš »gnadlivi gospod Glažar«, ki so tolikrat in tako lepo molili sv. križev pot. Imam prav?« Tako me je vprašala stara ženica, ki je ležala že leta v postelji, suha in slaba, sama kost in koža. »Oh prav imate, čisto prav, le tako še dalje, križev pot je pot v nebesa«, rečem ji. »Bog Ione!« mi odgovori. To so spominki Glažerjevi. Redki so že in slabi. Popravljam jih, pa podirajo se drug za drugim. Mladi jih nesejo k počitku, jaz jih spremljam. Na njihovo mesto stopajo mladi — ali pa tudi boljši?"

Marko Glaser si je prizadeval tudi za vzgojno-izobraževalno prenovo v župniji in kraju. Tako je leta 1868 postavil dekliško šolo in nanjo pozval šolske sestre iz Eggenberga. To je bila nova doba za cerkveno šolo. Danes bi rekli, da si je prizadeval za enakovredno zastopanost spolov. Šolsko poslopje je bilo v nekdanjem samostanu šolskih sester (danes ambulanta in stanovanja). Hiša je imela dve nadstropji, s primernimi in za prebivanje dobro urejenimi podstrešnicami celo tri. Prvo nadstropje in spodnje sobe so služile za šolo in za prebivališče nadučitelja. Drugo in tretje je bilo namenjeno za šolske sestre. Šolske sestre so poučevanje deklic prevzele 25. oktobra 1869 pod vodstvom prednice častite sestre Romane Marschal. Otroci so v tej novi šoli razdeljeni po spolu. Fantje imajo pouk v dveh sobah in so razdeljeni v dva razreda. Po takratnih zapisnikih je bilo fantov 155, šolo pa jih je obiskovalo 120. Deklice so bile razdeljene v tri razrede, v katerih so poučevanje vršile šolske sestre. Domačih učenk je mesca aprila 1870 bilo 123, od tega iz sosednjih župnij 35. Za izvrstno in zgledno poučevanje so šolske sestre dobile tudi javna priznanja. Pravico javnosti je ta dekliška šola dobila od deželnega šolskega sveta 23. februarja 1879, št. 1039. Zraven vsakdanje šole je bila za mlajše tudi nedeljska šola, ki jo je obiskovalo 30 učencev in 90 učenk.

Vir: Župnijska kronika

Na fotografiji so šolske sestre in župnik Anton Tkavc s tečajnicami med leti 1931-35 pred župnijsko cerkvijo v Malečniku
© Župnija Sv. Petra pri Mariboru

Želimo izpostaviti tudi tisto, zaradi česar si Marko Glaser zasluži našo posebno pozornost – bil je najboljši prijatelj s svetniško osebnostjo, blaženim Antonom Martinom Slomškom.

V časopisu Slovenski gospodar je l. 1936 pisalo, da je Slomšek kot novoimenovani stolni kanonik leta 1844 prvič pridiga v župniji Sv. Petra pri Mariboru. »Še dolgo dobo let potem je šel sloves, da lepše pridige pri Št. Petru še ni bilo, kot je bila Slomšekova. Gotovo sta Slomšek in Glaser Marko, tedanji župnik, še potrdila ob tej priliki svoje prijateljstvo, a niti eden niti drugi nista mislila, kakšne velike in težavne naloge ju še čakajo. In res, Glaser je svoj delež pri poznejšem prenosu škofijskega sedeža od Št. Andraža v Labodski dolini v Maribor izvršil častno in z velikim trudom in požrtvovalnostjo, tako da ga po vsej pravici lahko imenujemo enega največjih sodelavcev Slomšekovih. Slomšek je bil svojemu zvestemu sodelavcu tudi hvaležen. Na njegov predlog je bil Glaser imenovan l. 1859 častnim kanonikom. Slomšek je prišel sam k Št. Petru, da vpelje svojega najboljšega in zvestega prijatelja v novo čast. Tudi ta pridiga je dolgo ostala Šentpeterčanom v spominu. Kot škof v Mariboru je Slomšek kaj rad prihajal k Št. Petru in k svojemu prijatelju Glaserju. Svoj godovni dan 17. januarja je redno obhajal pri Št. Petru in v podružni cerkvi Matere božje opravil sv. mašo… Slomšekovo smrt so obžalovali tudi Šentpeterčani, zlasti pa še njih dušni pastir Glaser Marko, ki je sledil Slomšeku v večnost šele leta 1889, ko je skoraj 47 let zvesto pasel v oskrbo mu izročene šentpeterske župljane in skrbno čuval spomin na enega največjih škofov na prestolu lavantinske škofije. Slomšeka in Glaserja ni več. Oba že uživata nebeško plačilo za veliko  delo, storjeno našemu narodu, spomin na oba pa bo ostal med šentpeterskim dobrim ljudstvom.«

Marko Glaser je bil velik častilec Marije. Zato mu je bila cerkev Matere božje na Gorci tako ljuba. Pri njej je tudi pokopan. Furlanski slikar Brollo je Slomška in Glaserja upodobil na freski ob Mariji na oboku gorske cerkve. 

Leta 1878 je umrl papež Pij IX. Marko Glaser mu je posvetil pesem VEČNI MIR:

Cela cerkev zdaj žaluje
Ko prebritki glas začuje:
Sveti oče so zaspali,
Nam otrokom slavo dali.
     Oče sveti, Pij deveti
     Vživajo naj večni mir!

Pij so breme odložili,
Ktero voljno so nosili;
Ključe Kristusu zročili,
Kter'ga namestnik so bili.
     Oče sveti, Pij deveti i. t. d.

Serce, ki ljubezni vneto
Dva in trideseto leto
Je za sveto cerkev bilo,
Trudov zdaj si bo počilo.
     Oče sveti, Pij deveti i. t. d.

Pet in osemdeset bilo
Je njih slavnih let število;
Pol stoletja škof so bili,
Vsem ovčicam oče mili.
     Oče sveti, Pij deveti i. t. d.

So ko skala terdno stali,
Se nevihte nikdar bali;
Nad to skalo so razbile
Se sovražne vsikdar sile.
     Oče sveti, Pij deveti i. t. d.

Zlo je serce njih bolelo,
Dosti žalosti terpelo,
Ko so njim deželo vzeli
In njih v lastni hiši vjeli.
     Oče sveti, Pij deveti i. t. d.

Niso se hudobnih zbali,
Z močno roko so peljali
Tje čez morje zlo viharno
Čolnie svet'ga Petra varno.
     Oče sveti, Pij deveti i. t. d.

Petru zvesto so sledili,·
Dvakrat, kak on, jetnik bili,
Smertni angelj jih preseli
K njemu z ječe v raj veseli.
     Oče sveti, Pij deveti i. t. d.

Zdaj v nebesah naj živijo
Oče sveti in častijo
Tam brez madežno Devico.
Ljubo Mater in Kraljico.
     Oče sveti, Pij deveti i. t. d.

Saj njo serčno so ljubili
V njeno varstvo vse zročili,
Vselj' pri njoj pomoč iskali,
Zvesti otrok njen ostali.
     Oče sveti, Pij deveti i. t. d.

Njoj naj lepši krono zvili
Ko za ves svet so sklenili:
Da brez madeža spočeta
B'la je vsikdar čista, sveta.
     Oče sveti, Pij deveti i. t. d.

Kaj Marija je storila? - 
Jezusu je izročila
Svoj'ga zvestega častivca
In gorečega ljubivca.
     Oče sveti, Pij deveti i. t. d.

Tamkaj bojo zdaj prosili,
Da bi cerkvi v vel'ki sili
Poslal dobrega vladarja,
Svetega nam poglavarja.
     Oče sveti, Pij deveti i. t. d.

Tu očeta smo zgubili
Priprošnika tam dobili,
Njim hvaležni se spoznajmo,
Po njih naukih se ravnajmo.
     Oče sveti, Pij deveti i. t. d.

Če so ravno se ločili,
Nas ne bojo zapustili,
Saj so vse si prizadjali,
Da b' v nebo nas pripeljali.
     Oče sveti, Pij deveti i. t. d.

Lehko mirno so zaspali,
Kak pred Bogom so spoznali:
„Kar mi je mogoče bilo
Storil sem za cerkev milo".
     Oče, sveti, Pij deveti
     Vživajo naj večni mir!

---