Matične knjige on-line          

 
AKTUALNO   

Pridiga župnijskega upravitelja
pri sveti maši v malečniških katakombah
na dan vernih duš,
02. 11. 2024

Na gomile zapuščene
prišla je nocoj pomlad,
pred slovesom jih poljubit
zadnjikrat.

Kar je cvetov še žarelo
z vrtov in prisojnih lin,
s sabo je prinesla mrtvim
za spomin.

Tako je v pesmi z naslovom Vernih duš večer[1] – težko bi našli primernejšo za ta dan – zapisal pesnik Anton Medved. Natisnjena je v drugem delu njegovih poezij, ki jih hranimo v naši Župnijski knjižnici Jurija Borešiča.
Pomlad, pravi Medved, je nocoj prišla na zapuščene grobove naših dragih rajnih. Pomlad, ker smo se jih spomnili, tistih, ki že dolgo spe v večnem snu, in čakajo vstajenja telesa, a njihove duše so vedno bliže Stvarniku.
Pomlad je te dni na grobovih naših dragih rajnih, ki so živeli z nami, nam osmišljali življenje, nam dajali nauke, napotke, smerokaze, kako naj živimo. Hvaležen spomin nanje ne ugasne in sonce sreče nad njimi ne zaide.

Prav zato, ker smo jih imeli radi, in se v našem srcu oglaša bolečina, ker jih ni več, smo, kot še pravi pesnik Medved, z vrtov in sončnih lin na njihovo gomilo prinesli najlepše cvetje – zadnje, ki v tem času še cveti – kot da bi jim želeli podati šopek za slovo do takrat, ko se bomo znova objeli.

Najlepši šopek, ki ga našim rajnim lahko namenimo, je molitev, in prav s tem namenom stojimo te dni pred poslednjim počivališčem umrlih s sklenjenimi rokami k Bogu, da usliši naše zaupne prošnje, ko kličemo k Njemu: »Sprejmi jih, Gospod, v rajsko slavo. In večna luč naj jim sveti.«

Pesnik Anton Medved v prej omenjeni pesnitvi nadaljuje:

In zazvonil zvon je v stolpu,
in zaplakal je oblak,
in zaječal silen veter
v gluhi mrak,

in zapeli so duhovi
žalno pesem davnih let:
z Bogom, zlate sanje, z Bogom,
lepi svet!

Še na nekaj nas v tem času, ko molimo za rajne, torej spomni pesnik Medved – in o tem bi rad razmišljal z vami – na smrtni zvon ali zvon žalovanja. Kako milo se oglasi zvon v zvoniku cerkve, ko oznani, da se je nekdo iz naše srede, naše župnijske skupnosti, naš krajan poslovil s tega sveta. Oglasi se pred pogrebom, da nas vse povabi k molitvi za pokoj duše rajnega, in oglasi se znova ob samem pogrebnem sprevodu kot zadnji pozdrav.

Marko Glaser v enem svojih razmišljanj pravi: »Kratka, pa strašna beseda je smrt. Strah in grozo naredi vsemu, kar živi pod soncem. Mrtvaški zvon zapoje. Vse ostrmi ter vpraša: Le kdo je  umrl? Pobožni kristjani za rajnega pomolijo; posvetni se iz strahu pred smrtjo hitro skrijejo za vogal. A, prijatelji, ne bojmo se nikar smrti, ki ji nihče na zemlji ne uide. Sprijaznimo se raje z njo in se je spominjajmo, ker se nam čedalje bolj bliža. Skrbimo, da bomo srečno umrli.« (Pridigo hrani Nadškofijski arhiv Maribor)

Mrtvaški zvon, ki je zvonil našim rajnim, in bo nekoč zapel tudi nam, je mogočen opomnik, ki želi reči: Memento homo. Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš.  

Po naših krajih so nekoč mrtvaškemu zvonu rekli klenkavec. Tako ga imenuje mariborski knezoškof dr. Mihael Napotnik, ko je zbrane nagovoril ob osmi vojni pobožnosti v mariborski stolnici leta 1915.[2] Zvonjenje z mrtvaškim zvonom ali klenkavcem, dodaja, je koristno sredstvo, s katerim želimo priti umirajočemu na pomoč. Zvoni z žalujočim glasom, ob katerem pošiljajo verniki v nebesa goreče molitve za dušni blagor umirajočega. Veliko manj bi se molilo za umirajoče in pokojne, če mrtvaški zvon ne bi na to opozarjal in nas vse spominjaj na to sveto dolžnost, saj se prav sedmo telesno delo usmiljenja glasi: za žive in mrtve Boga prositi.    

To počnemo tudi mi, zbrani na tem svetem kraju malečniških katakomb, obdani s posmrtnimi ostanki naših častitljivih prednikov, duhovnikov in vernikov, ki so v tej župniji pustili dragocene sledi. Tudi nas je na začetku te svete maše zvonček povabil, da se zberemo in ozavemo, da se pričenja sveto bogoslužje, v katerem se nebesa družijo z nami in mi z njimi. To ni navaden, vsakdanji trenutek, pač pa svet in vzvišen, ki utrjuje upanje v vstajenje naših rajnih.

Dragi bratje in sestre,

papež Frančišek je z bulo, ki nosi naslov Upanje ne osramoti napovedal sveto leto 2025 in nas vse povabil, da postanemo romarji upanja. V svetem letu, ki se obhaja le vsakih 25 let, bo v za to posebej določenih krajih mogoče prejeti svetoletni odpustek, v cerkvah s svetoletnimi vrati pa še posebne božje milosti. Papeško sodišče Apostolska penitenciarija je po papeževem pooblastilu določilo, da bo v svetem letu 2025 svetoletni odpustek mogoče prejeti tudi v vseh marijanskih svetiščih - torej tudi v našem Marijinem svetišču na Gorci v Malečniku.

Papež pravi, da je odpustek svetega leta v moči molitve na poseben način namenjen tistim, ki so živeli pred nami, da bi dosegli polnost usmiljenja – torej našim rajnim. Ne glede na določbo, da se more na dan prejeti le en popolni odpustek, bodo lahko verniki, ki bodo storili dejanje ljubezni v korist duš v vicah, če bodo istega dne drugič prejeli obhajilo, dvakrat na isti dan prejeli popolni odpustek za rajne. Sveto leto bo res milostno leto, zato vse vabim, da se nanj dobro pripravimo. Na spletni strani naše župnije je že vzpostavljen poseben zavihek Sveto leto 2025, kjer so zbrane najpomembnejše informacije.

Zbrani na svetem kraju ob relikvijah svetega križa, ki so vzidane v ta daritveni oltar, se sedaj potopimo v globoko molitev za nas in naše drage rajne – za vse duše v vicah – in prosimo Marijo, tolažnico žalostnih, da bi mogli v tem življenju storiti čim več dobrega in se vredno pripraviti na trenutek našega slovesa.   
 

In ko smrtni angel me poklical bo,
čez ta zadnji prag me spremi ti v nebo.
O Marija, tvoj naj bom vse dni,
ti pa bodi meni Mati milosti.

Amen.

Malečnik (foto: Jernej Kocbek)

Minulo nedeljo, pri deseti sveti maši, je tajnica ŽPS in ŽGS, Valerija Bračko, v imenu vse župnije izrekla čestitko župnijskemu upravitelju dr. Sebastijanu Valentanu ob prejemu srebrnega grba Mestne občine Maribor. Njeno čestitko objavljamo v celoti.

"Spoštovani gospod župnijski upravitelj dr. Valentan!

V teh dneh se člani ŽPS, ŽGS, različna krajevna društva in ustanove iz Malečnika in širše kot sopredlagatelji, Vaša družina in prijatelji, župljani in mnogi, ki spremljajo delovanje naše župnije preko spletnih medijev, veselijo skupaj z Vami ob prejemu nagrade, srebrnega grba MOM.

V podaji vloge za podelitev nagrade je ŽPS s sopredlagatelji nanizal veliko uspehov, dosežkov, ki so rezultat Vašega trdega dela, vztrajnosti, žrtvovanja, a obenem zaupanja v pomoč gorske Marije v trenutkih, ko so se ob uresničevanju zastavljenih ciljev pojavili dvomi, izzivi.

Vsi, ki dajemo na razpolago svoj čas, znanje in talente smo bili tukaj že pred Vašim prihodom v našo župnijo, pa nas nihče ni prepoznal in povabil k sodelovanju na takšen način, kot Vi, da bi skupaj puščali sledi v prostoru in času in ob tem duhovno in kulturno rastli. Vi talente v nas budite in nas vabite k sodelovanju.

V imenu ŽPS, ŽGS, drugih župnijskih prostovoljcev, sopredlagateljev in vseh, ki Vaše delo spremljamo in podpiramo, Vam še enkrat iskreno čestitamo ob prejemu nagrade.

Dovolite mi, da zaključim z mislijo avtorja Emersona, ki pravi: »Brez ambicije se nič ne začne. Brez dela se nič ne konča. Nobena nagrada vam ne bo podarjena kar tako. Morate jo osvojiti.«

Verjamem, da bo osvojenih nagrad še veliko."

IZJAVA dr. Sebastijana Valentana ob prejemu srebrnega grba mesta Maribora

Skupnost je sinonim za strpnost, različnost, varnost, prijateljstvo. Družinska skupnost je temeljna, saj nas oblikuje v osebnosti – to kar smo. Politična skupnost kroji prihodnost naroda ali bolje rečeno, to prihodnost v zdravih demokracijah krojijo ljudje sami. Verska skupnost zagotavlja duhovno blagostanje in krepi občutek za presežne vrednote.

Vsak izmed nas se giblje znotraj različnih skupnosti, v katerih skuša uresničevati svoje poslanstvo na najboljši možni način. Hvaležen sem, da me je Bog poklical v Malečnik pri Mariboru, kjer v župnijski skupnosti z dolgo in navdihujočo dediščino, ki so nam jo zapustili slavni duhovniki Borešič, Rojko, Glaser in drugi skupaj z mnogimi iščemo poti do ljudi ter ustvarjamo okolje, ki je domače, vključujoče in zaželeno. Rezultati tega delovanja, ki je skupno, se odražajo pri svetem bogoslužju, najrazličnejših kulturno-umetniških aktivnostih in povsem vsakdanjih srečevanjih.

Srebrni grb mesta Maribora je veliko priznanje, ki ga sprejemam v duhu hvaležnosti. Zahvaljujem se vsem predlagateljem - različnim organizacijam iz Malečnika, Maribora, Celja in Ljubljane - ki so prepoznali naše delovanje v kraju in daleč preko njegovih meja. Finančnemu delu nagrade se v celoti odpovedujem v korist malečniške župnije, da bi mogla ta še naprej prižigati luči upanja pri vseh, ki v srcu dobro mislijo.

Hvala za vse izraze čestitk in dobrih želja, ki jih v teh dneh ni manjkalo. V veliko veselje, zadovoljstvo in čast mi je živeti ter delati z Vami.

OBRAZLOŽITEV PREDLOGA