Del glavnega oltarja v gorski cerkvi (foto: Jernej Kocbek)

Papež Frančišek se je s posebno pozornostjo obrnil na svetišče Device Marije na Gorci v Malečniku in mu podelil izjemen privilegij - verniki, ki bodo obiskali omenjeno svetišče, bodo lahko v njem prejeli dar popolnega odpustka. Cerkev na Gorci je prva in doslej edina cerkev v Sloveniji, ki ji je papež Frančišek podelil ta privilegij. 

Rana, ki je ozdravljena, pusti za seboj brazgotino. Tudi dobri zdravniki (plastični kirurgi) brazgotine ne morejo popolnoma izbrisati s telesa. Običajno spremljajo telesne brazgotine človeka vse do smrti. Podobno pusti na duhovnem področju vsak greh brazgotino na duši (po spovedi je rana ozdravljena, brazgotina pa kot posledica greha ostane). Za časa življenja nas lahko Bog teh brazgotin na duši očisti z odpustki. Očisti nas lahko popolnoma (popolni odpustek), ali deloma (delni odpustek). Če odpustkov zase ali za naše drage rajne v tem življenju ne pridobimo, se bodo brazgotine na duši očistile v vicah.

Kaj pomeni, da je mogoče v Marijinem svetišču na Gorci odslej prejeti popolni odpustek?

Odpustek, kot beremo v Katekizmu katoliške Cerkve, je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov. Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni (časnih posledic), ki jih dolgujemo za grehe. Odpustke moremo prejeti zase ali pa jih naklonimo našim dragim rajnim. 
 

Lahko vsak prejme odpustek?

Da nekdo prejme odpustek, ne sme biti navezan na noben greh. Prejeti mora zakrament pokore (spoved) - to je lahko več dni prej ali pozneje - in sveto obhajilo. Zmoliti mora po namenu svetega očeta (zadostujejo vera, očenaš in zdravamarija ter slavaočetu (lahko tudi kakšna druga molitev)). Sveto obhajilo in molitev po namenu svetega očeta se priporočata na dan odpustka. 
 

Na katere dni je mogoče v gorski cerkvi prejeti popolni odpustek?

Po papeževi odobritvi in pridružitvi gorske cerkev papeški baziliki Marije Velike v Rimu, je v Marijini cerkvi na Gorci mogoče prejeti popolni odpustek:

a – na naslovni praznik Liberijanske bazilike (t. j. bazilike Svete Marije Vélike, 5. avgusta) 
b – na naslovni praznik svetišča blažene Device Marije na Gorci (8. septembra)
c – na slovesne praznike blažene Device Marije
d – enkrat letno na dan, ki ga prosto izbere kateri koli vernik 
e – vedno, kadar bo iz pobožnih razlogov potekalo množično romanje v svetišče na Gorco

Dodatna razlaga nadškofa dr. Marjana Turnška o odpustkih:

Odpustki se ne nanašajo na odpuščanje greha; temu služi zakrament sprave ali spoved pa tudi popolno kesanje. Odpustek pa se nanaša na odpravljanje posledic greha (kazni za greh), ki ostanejo še po obhajanju zakramenta sprave, zato pridobitev odpustkov predpostavlja stanje brez greha oziroma nenavezanosti na greh. Ob prazniku vseh svetih oziroma ob dnevu vernih rajnih lahko pridobimo odpustek le za rajne; ob drugih primerih, npr. v svetem letu, ob praznovanju župnijskega zavetnika ..., pa ga lahko pridobimo tudi zase. Nikoli pa ga ne moremo za druge še žive; njim moremo le pomagati, da sami izpolnijo pogoje za pridobitev popolnega ali delnega odpustka.
In še odgovor na vaše zadnje vprašanje o tem, ali imate od molitve za rajne tudi vi kakšno korist. Vsaka resnična molitev je osebni pogovor z Bogom, ne glede, kaj je vsebina molitve. In vsak živi in osebni stik z Bogom, pogovor z njim – če je seveda resničen, je ‘koristen’ za molivca samega. Kot je koristen pogovor s človekom, če tudi se pogovarjata o drugih. Čeprav lahko ima od pogovora korist tudi tretji, je vendar koristen tudi zanju, predvsem za njun medsebojni odnos (če seveda s pogovorom ne grešita – npr. opravljata ali obrekujeta druge). Zato kar pogumno molite še naprej za vaše rajne in boste imeli duhovno korist tudi sami.
Zdi se mi primerno, da ob vašem vprašanju o odpustkih zapišem še nekaj misli, ki bodo lahko koristile v prvih dneh letošnjega novembra. Pa tudi v svetem letu usmiljenja, ki se bo pričelo 8. decembra, in v katerem bo dostop do odpustkov po papeževem naročilu še posebej olajšan.

Ob svetih letih, za vse svete, ob praznovanjih župnijskih zavetnikov in drugih izrednih priložnostih ali določenih molitvah Cerkev odpre (to je privilegij papeža) svoj posebni ‘zaklad’ milosti, kar imenujemo odpustke, da bi posamezniku pomagala pri težkem boju s časnimi posledicami greha (kaznimi za greh). Sv. papež Janez Pavel II. je čudovito opisal ta zaklad Cerkve v svoji buli ob odprtju jubilejnega svetega leta 2000: »Sicer pa razodetje uči, da kristjan na poti spreobrnjenja ni sam. Njegovo življenje je v Kristusu in po Kristusu s skrivnostno vezjo pridruženo življenju vseh kristjanov v nadnaravni edinosti s skrivnostnim telesom. Tako se med verniki obnavlja čudovita izmenjava duhovnih dobrin, v moči te izmenjave pa svetost enega podpira svetost drugih, celo prek škode, ki jo je greh enega povzročil drugim. Nekatere osebe pustijo za seboj nekak presežek ljubezni, prestanega trpljenja, čistosti in resnice, ki zadolžuje in podpira druge. Gre za resničnost 'namestništva', na katerem je utemeljena celotna Kristusova skrivnost« (Skrivnost učlovečenja, točka 10). Ta zaklad torej ‘polnijo’ molitve in žrtve svetih, ki zase ne potrebujejo več svojih dobrih del. Ta ‘presežek’ se potem razdeljuje tistim, ki si z izpolnitvijo določenih pogojev pridobijo popolni ali delni odpustek časnih posledic grehov zase ali ob določenih primerih za rajne; za žive jih ni mogoče pridobiti, ker imajo to možnost še sami. Seveda ta pomoč ne odvezuje od osebnega prizadevanja pri konkretnem odpravljanju posledic grehov, a je v veliko pomoč. Cerkev nam tako zagotavlja “občestvo v pokori”, osvobaja osamljenosti pri odgovoru usmiljenemu Bogu, ki nam pri zakramentu sprave odpusti krivdo in večne posledice naših grehov. »Molitev za dosego odpustka je v tem, da vstopimo v to duhovno občestvo in se popolnoma odpremo drugim. Tudi v duhovnem območju nihče ne živi samemu sebi. Zdravilna skrb za zveličanje lastne duše je osvobojena strahu in sebičnosti le tedaj, ko postane tudi skrb za zveličanje drugih« (Skrivnost učlovečenja, točka 10). Pri tem še posebej velja poudariti, da smo pri trajnem spreobračanju lahko pomočniki tudi našim rajnim, ki se še nahajajo v stanju vic, kar pomeni, da se v svojem zemeljskem življenju s svojo pokoro niso zadostno očistili časnih posledic svojih grehov in se jih morajo očiščevati po smrti. V stanju vic si človek more želeti samo eno: čim hitrejše popolno zedinjenje z Bogom v Božjem kraljestvu, ki še zaradi obstoja časnih ‘kazni’ za grehe ni možno. S popolnim odpustkom zanje, jim lahko priskočimo na pomoč, da se jim ta edina želja uresniči in s tem dosežejo polnost sreče v blaženosti. Verjetno nam bodo ob srečanju v nebesih za to posebej hvaležni. Ker smo v novembru, naj dodam, da popolni odpustek samo za rajne lahko pridobimo:

a) na vernih duš dan (lahko že na praznik vseh svetih), če v župnijski cerkvi poleg rednih pogojev zmolimo zdravamarijo, očenaš in vero;
b) ob molitvi za rajne na pokopališču, od 1. do 8. novembra (ob splošnih pogojih); če ob drugih časih molimo na pokopališču za rajne, dobimo za rajne delni odpustek;
c) vselej lahko vse odpustke, delne in popolne, naklonimo rajnim po načinu priprošnje.

Za lažje razumevanje odpustkov, obnovimo, kaj se dogaja pri odpuščanju. Greh združuje v sebi krivdo in večno ali časno posledico. Krivda je osebna odgovornost za zlo, ki jo lahko odpusti le Bog. Tudi večno kazen, ki je vezana na veliki ali smrtni greh in praktično pomeni pogubljenje, lahko odpusti le Bog. Časna posledica za greh pa je vse, kar grešno dogajanje pusti v človekovi telesni, psihični ter duhovni strukturi in tudi po spovedi ostane, kot posledica greha, s katero se moramo sami in skupaj z drugimi še boriti. Primeri: če se nekdo spove greha jemanja mamil, od katerih je že postal telesno zasvojen, mu Bog odpusti krivdo in tudi kazen pogubljenja, če v njegovem primeru obstaja, a njegovo telo ostaja zasvojeno z mamilom in bo treba še veliko truda, da se posameznik reši; ali če se kdo spove sovraštva, mu Bog odpusti krivdo, a njegova čustva, ki so ranjena v odnosu do te osebe, so še naprej negativna do nje in bo potrebno še dolgotrajno prizadevanje, da se bodo spremenila v bolj pozitivna; podobno je s kakšno grešno navado, ki je zasužnjila tudi človekovega duha - po spovedi bo nagnjenost k istemu grehu še zelo močna. In prav pri borbi proti tem ‘ostankom’ greha tudi po kesanju in zakramentu sprave, lahko milost odpustkov kot pomoč celotnega občestva Cerkve v veliki meri pomaga.
In kaj so osnovni ali navadni pogoji?

Za dosego odpustka je treba izpolniti določene pogoje. Poleg posebnega pogoja, ki je ob posameznih priložnostih različen (npr. ob dnevu vseh svetih je to obisk pokopališča ali župnijske cerkve z molitvijo za rajne; v svetem letu je to npr. obisk cerkve s svetimi vrati; na god zavetnika župnije obisk te župnijske cerkve, udeležba na vsaj tridnevnih duhovnih vajah ...), je treba izpolniti tudi redne pogoje, ki so: najprej popolna nenavezanost na greh, ki se izraža v dobro obhajanem zakramentu sprave ter v resnični notranji drži svobode pred vsem grešnim, vsaj v tistem trenutku, ko opravljamo druge pogoje, za popolni odpustek (če te popolne nenavezanosti na greh ni, potem smo deležni le delnega odpustka); drugi redni pogoj je obhajilo ali druga določena molitev ali pobožno dejanje; in tretji molitev po namenu svetega očeta (vera, očenaš, zdravamarija in slava Očetu).
Iz te kratke predstavitve je razvidno, da so odpustki tesno povezani z resničnostjo zadoščevanja ali pokore pri zakramentu sprave (spoved), ki je namenjena našemu osebnemu prizadevanju za odpravljanje časnih posledic grehov, katerih krivda je bila izbrisana. K novi evangelizaciji lahko spada tudi to, da druge poučimo o pomenu in vrednosti odpustkov ter jim tako pomagamo, da jih postanejo deležni in se morda tudi z njihovo pomočjo rešijo kakšnih zasvojenosti, s katerimi se borijo že daljše obdobje.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma) Ognjišče (2015) 11, str. 77