Pokopališče na Gorci v Malečniku je poslednje domovališče vseh, ki počivajo tam in čakajo blaženega vstajenja. Večji del pokopališča skupaj z romarsko cerkvijo Device Marije je v lasti malečniške župnije. 

Na gorskem pokopališču je pokopanih kar nekaj vidnejših osebnosti, ki jih tukaj predstavljamo. Seznam dopolnjujemo in se zahvaljujemo za pobude. 

MARKO GLASER (* 1806 + 1889), duhovnik, pesnik, narodni buditelj
Ena največjih osebnosti Malečnika je bil duhovnik, pesnik, pisatelj in narodni buditelj Marko Glaser. Rodil se je 21. aprila 1806 na Smolniku pri Rušah, umrl pa je 9. decembra 1889 v Sv. Petru pri Mariboru (Malečnik). Prvi pouk je dobil pri Sv. Martinu pri Vurberku in v Limbušu. Obiskoval je gimnazijo v Mariboru, kjer je dokončal tudi trimesečni tečaj za učiteljske kandidate. V Gradcu je v od leta 1822 do 1824 študiral filozofijo, od leta 1824 do 1828 pa teologijo. Ker še ni imel kanonične starosti, da bi lahko bil posvečen v duhovnika, so ga kot diakona poslali k Sv. Barbari pri Vurberku, kjer je zbiral okoli sebe otroke in jih poučeval. Ko je bil 3. maja 1829 posvečen v duhovnika, je do jeseni 1831 ostal za kaplana pri Sv. Barbari. Nato je bil do srede 1838 kurat v karlavski kaznilnici v Gradcu, od 1836 tudi spovednik pri uršulinkah. Od 1. julija 1838 do konca marca 1843 je bil škofov dvorni kaplan, pri ordinariatu referent za slovenski del sekovske škofije in zadnje leto spiritual pri karmeličankah. Slovenskim duhovnikom je pomagal, kjer in kakor je mogel. V aprilu 1843 je nastopil župnijo Sv. Petra pri Mariboru (Malečnik). Zaradi izrednih zaslug je škof Anton martin Slomšek cesarju predlagal, da Marka Glaserja povzdigne v naziv častnega kanonika. Svoj predlog je utemeljil z besedami, da je eden največjih dobrotnikov in pospeševalcev tega za cerkev in državo imenitnega dejanja prav Marko Glaser. Tako se je tudi zgodilo in to visoko odlikovanje je s cesarskega dvora prišlo 6. novembra 1859, le dva meseca po tem, ko je Slomšek zasedel škofijski sedež v Mariboru. Slomšek je Glaserja še prej, 1. septembra 1859, imenoval za sodnika pri cerkvenem sodišču v Mariboru. Posledično je Glaser zaslužen za to, da je Maribor ostal slovenski, da ima akademske ustanove, ki so se skozi zgodovino razvile do te mere, da govorimo danes v Mariboru o superračunalniku, ki spada med 50 najmočnejših na svetu. Marko Glaser je bil odlikovan tudi z viteškim križcem reda Franca Jožefa. Leta 1879 je obhajal zlato, 1889. pa biserno mašo. Pokopan je v grobnici pred vhodom v gorsko cerkev. Več tukaj.

FLUCHER JANEZ (* 1822 + 1900), deželni poslanec
Bil je posestnik v Trčovi, cerkveni ključar, krajevni šolski načenik in od leta 1850 do 1900 župan pri Sv. Petru pri Mariboru (Malečnik). Leta 1878 je bil iz mariborskega volilnega okraja izvoljen za poslanca v Štajerskem deželnem zboru za mandatno dobo šestih let. Umrl je 19. aprila 1900. Kot je poročal časopis Slovenec, se je pogreba, ki je potekal 21. aprila, udeležila velika množica ljudi. Navzoči so bili kanonik Bohinc, ki je imel v cerkvi kratek nagovor, deželni odbornik prof. Robič, notar dr. Radej in odvetnik dr. Dominkuš, nadinšpektor Stanjko, vojaški kaplan Tajek in drugi. Počiva na župnijskem delu malečniškega pokopališča, južna stran.

ANTON LEŠIĆ (*1863 +1945), generalmajor 

Rodil se je 14. 1. 1863 v Vinkovcih. Končal je Terezijansko vojno akademijo v dunajskem Novem mestu. Leta 1883 je kot poročnik deloval v 78. pehotnem polku v Osijeku. Vojaško šolo na Dunaju je zaključil leta 1889. Od takrat naprej je bil nadporočnik in poleg redne službe med 1891 in 1895 učitelj zgodovine v nižji vojaški realki v Eisenstadtu. Od leta 1895 stotnik v 65. pehotnem polku, od leta 1908 major, od leta 1912. podpolkovnik v 52. pehotnem polku v Mostu na Savi. Na začetku I. svetovne vojne je bil polkovnik in poveljnik 2., od marca 1915. pa 1. bosansko-hercegovskega pehotnega polka. Maja 1918 je bil povišan v generalmajorja s službo okrožnega poveljnika v Kotorju. Po razpadu Avstro-ogrske monarhije je novembra predal poveljstvo srbski vrhovni komandi in začel organizirati Narodno obrambo. Vlada Države SHS ga je upokojila 1. januarja 1919. Napisal je knjižico Das Entstehen der Militärgrenze und die Geschichte der Stadt und Festung Brod a./S. (Zagreb, 1914). Umrl je leta 1945 in počiva na župnijskem delu malečniškega pokopališča, južna stran.

Delno povzeto po hrvaškem bigrafskem leksikonu. 

FRANC GORNIK (* 1857 + 1908), cerkveni slikar
Franc Gornik se je rodil 10. julija 1857 pri Sv. Petru (danes Malečnik) v viničarski družini. Bil je cerkveni slikar, ki je deloval na prelomu 19. in 20. stoletja. Vsa njegova dela, ki jih poznamo, so sakralna. V domačem kraju je obiskoval osnovno šolo. Njegov talent za risanje je prvi opazil takratni malečniški župnik Marko Glaser. Ta ga je priporočil v uk uveljavljenima slikarjema Tomažu Fantoniju in Jakobu Brollu, ki sta leta 1871, ko je bilo Gorniku 14 let, obnavljala poslikave v tamkajšnji župnijski cerkvi. Po večletni učni in pomočniški dobi je leta 1891 stopil na samostojno slikarsko pot.
Njegova dela so kakovostno zelo raznolika, kar je povezano tudi s tem, da je imel pomočnike, od katerih so bili eni bolj, drugi manj sposobni. Evidentiranih je nekaj več kot dvajset Gornikovih poslikav cerkva in kapel, od katerih jih je kar pet v občinah Poljčane in Slovenska Bistrica: cerkev sv. Jožefa v Slovenski Bistrici, cerkev sv. Križa v Zgornjih Poljčanah, cerkev sv. Treh kraljev v Studenicah in cerkev sv. Egidija v Kočnem ob Ložnici, skoraj brez dvoma pa je poslikal tudi Lepejevo kapelico v Studenicah.
Poslikava v prezbiteriju cerkve sv. Jožefa v Slovenski Bistrici, ki je njegova najstarejša na tem območju in je nastala na začetku Gornikove samostojne poti, se nanaša na cerkvenega zavetnika, na sedem žalosti in radosti sv. Jožefa. Upodobljeni so prizori Jožefove sanje, Jožefova zaroka, Jezusovo rojstvo, Obrezovanje, Beg v Egipt, Sveta Družina in Dvanajstletni Jezus med pismouki. Prizore živih barv je ločil z enobarvnimi polji različnih oblik, ki jih je zapolnil z ornamentiko.
Gornik je poslikal tudi celotno cerkev sv. Egidija v Kočnem ob Ložnici. Ob naslikanih stranskih oltarjih sv. Antona Puščavnika in sv. Marka se poslikavi ladje in prezbiterija v glavnem nanašata na štirinajst priprošnjikov v sili.
Franc Gornik je umrl 14. julija 1908 v Malečniku. Počiva na župnijskem delu malečniškega pokopališča, vzhodna stran.

Zbrano delo o slikarju Gorniku je leta 2012 na 220. straneh izdal Vid Kelbič. Knjiga nosi naslov: Svetniki božji in svetnice, katere slikal sem: življenje in delo slikarja Franca Gornika.

Delno povzeto po: Kostanjšek Brglez, Simona: Dela slikarja Franca Gornika v občinah Poljčane in Slovenska Bistrica, Bistriške novice, Slovenska Bistrica, januar 2021.
 

MATEJ ŠTRAKL (* 1866 + 1928), duhovnik, skladatelj, pisec
Kot poroča Slovenski biografski leksikon je bil cerkvenoglasbeni, zgodovinski in bogoslovni pisec, organizator. Rodil se je 1. sept. 1866 v Križevcih pri Ljutomeru kmetu Mateju in Barbari r. Osterz, umrl pa je 21. okt. 1928 v Malečniku.

V Mariboru je v letih 1879–87 obiskoval gimnazijo, v času od 1887 do 1891 pa bogoslovno semenišče. V duhovnika je bil posvečen leta 1890. Od 1891 do 1893 je bil kaplan v Gornji Radgoni in Šentilju v Slov. goricah, 1893–1901 koralist pri stolnici v Mariboru in v času od 1901–3 računovodski revident pri škofijskem ordinariatu.

Leta 1903 je nastopil službo župnika v Malečniku in istega leta postal prvi predsednik malečniškega kulturnega društva. V Šentilju in Malečniku je ustanovil bralno društvo, v Malečniku prav tako posojilnico in hranilnico, bil je občinski odbornik ter častni občan.

V Mariboru je bil ravnatelj Cirilove tiskarne, upravitelj časnika Slovenski gospodar, časopisa Südsteirische Post in revije Voditelj v bogoslovnih vedah (VBV). Bil je odbornik tiskovnega društva, član okrajnega zastopstva, podpredsednik podružnice Kmetijske družbe in odbornik družbe duhovnikov. Vstajenja čaka na župnijskem delu malečniškega pokopališča, severna stran.

 
Portret Mateja Štrakla, fotografija (hrani Župnija Sv. Peter pri Mariboru - Malečnik)

Izdal je: Responzoriji pri sv. maši in drugih navadnih cerkvenih opravilih (Mb, 1899); Obrednik za organiste (Mb 1901); Officium defunctorum ali Sv. opravilo za mrtve (Mb 1902); Obred in molitve pri procesijah sv. Reš. Tel (Mb 1913); zgodovinski spis Devica Marija na Gori pri Malečniku (Mb). V spomin 400 (oz. 700) letnice podružne cerkve na Gori (Mb 1917); članek Kedaj so izišle Glaserjeve Zlate bukvice? (ČZN 1924, 38–9); razpravo Cerkveno življenje v novem delu sedanje lavantinske škofije (VBV 1910–2) po arhivalijah, zlasti korespondenci tamkajšnjega župnika 1843–89 Marka Glaserja (SBL I, 216–7) ter daljše in krajše pastoralne članke in ocene (VBV 1900–4, 1908–9).

MARKO KRAJNC (* 1888 + 1977), duhovnik, politik in pravnik

Marko Krajnc (ponekod Kranjc) je bil rojen 11. 5 1888 v Zimici (Sv. Barbara v Slov. goricah). V duhovnika je bil posvečen 14. 9. 1910. Bil je polkovni kurat 87. pehotnega polka, član Narodnega sveta, poslovodeči predsednik izvršnega odbora SLS. Leta 1927 je končal pravo v Ljubljani. Kot kaplan je bil pomočnik Korošca. Od 1921 je bil tajnik SLS v Celju. Leta 1923 je postal tajnik v okrožnem tajništvu SLS v Mariboru kot strankinem izvršnem odboru za Štajersko; obenem je bil tudi tajnik okrajnega tajništva SLS v Celju. V letih 1927–1929 je bil član oblastnega odbora mariborske oblastne skupščine. V času šestojanuarske diktature je bil zaprt oz. interniran. Leta 1935 je postal tajnik Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ) v Mariboru in predsednik okrajnega odbora JRZ za Maribor – desni breg. 

   
Marko Krajnc (fotografija v krsti arhiv družine Berlič-Krajnc) 

Spomladi 1944 so ga nemške oblasti zaprle, po izpustitvi pa je živel v ilegali. Postal je član Narodnega odbora za Slovenijo. Po vojni je deloval kot duhovnik in član Narodnega odbora v Rimu. Umrl je 11. 5. 1977 v Gorici in bil tam pokopan na god fatimske Matere Božje. Njegove posmrtne ostanke so bolj ali manj v tajnosti prepeljali na pokopališče na Gorci v Malečniku 22. aprila 1992. Vstajenja čaka na župnijskem delu malečniškega pokopališča, zahodna stran.

Delno povzeto po wikipedia. Več o njem v: Miha Šimac, Vojaški duhovniki iz slovenskih dežel pod Habsburškim žezlom, Ljubljana 2014; Jure Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo. Diktatura kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929−1935.

FRANC KIRAR (* 1893 + 1978), čebelar, izumitelj

Rodil se je v Križevcih pri Ljutomeru, a je že od mladih nog živel pri stricu duhovniku Mateju Štraklu, župniku v Malečniku. Tam je pomagal upravitelju župnijskega posestva in se hkrati učil vinogradništva in kletarstva. Obiskoval je gimnazijo v Mariboru, poleg tega pa se je učil tudi mizarstva. Leta 1909 je oče kupil posestvo v Hrenci pri Malečniku, kjer so se ukvarjali tudi s sadjarstvom in vinogradništvom.

Prvo svetovno vojno je preživel kot štabni vodnik v avstroogrski vojski, ob koncu vojne pa se je priključil Maistrovim borcem. Poleg čebelarjenja in kmetovanja je bil družbeno aktiven. Pred drugo svetovno vojno je bil župan Košakov, bil pa je tudi predsednik Vinarskega društva v Mariboru in odbornik Čebelarskega društva za Maribor in okolico.

Čebelariti je začel s 15 leti, ko mu je stric kupil prve štiri panje čebel. Že zelo mlad se je odločil, da bo čebelaril na veliko, čeprav sta mu starša oporekala, češ da čebelar ni nikakršen poklic. Učil se je iz Lakmayerjeve knjige Umni čebelar (1907-1908) in s praktičnim delom s čebelami. Vse življenje se je strokovno izpopolnjeval, njegova knjižnica je obsegala preko 120 strokovnih knjig. Pozorno je opazoval obnašanje čebel in pri delu veliko eksperimentiral. Bil je tehnično spreten, pri čemer mu je veliko pomagalo mizarsko znanje, ki ga je pridobil v mladosti. Bil je zelo inovativen, imel pa je tudi poslovno žilico.

Panj, ki ga je pri čebelarjenju uporabljal na začetku, Dzierzonov dvojak, mu ni ustrezal. Tako je že leta 1912 naredil prve inovacije v čebeljem panju. Z leti čebelarjenja je pridobival izkušnje. Ugotovil je, da matična rešetka v panju ovira čebele in po nepotrebnem deli čebeljo družino, zato je poskušal izdelati panj, ki ne bi potreboval matične rešetke. Ko je vozil čebele na pašo v bolj oddaljene kraje je ugotovil, da se med v satnicah strdi, pri točenju pa se zato satnice lomijo. Za svoje potrebe je tako okoli leta 1918 zasnoval panj, ki ga danes poznamo pod imenom Kirarjev panj tipa A (KA oz. »mali kirar«). Glavne posebnosti tega panja so v zasnovi plodišča in medišča tako, da kljub temu, da panj nima matične rešetke, matica ne zahaja v medišče. V medišče je vstavil široke sate, ki imajo za osnovo ploščo iz pocinkane pločevine, zato se pri točenju medu ne lomijo. Matica v mediščne sate ne zalega, saj so celice pregloboke. Okoli leta 1948 je razvil še večjo različico panja, Kirarjev panj tipa B (KB oz. »veliki kirar«). Bistvena izboljšava pri tem panju je odlično zračenje in dovolj prostora za čebele med prevažanjem.

Franc Kirar, foto: avtor neznan (vir: Kirarjev panj in čebelarjenje z njim, 2009)

Leta 1926 je v svojem velečebelarstvu imel že 400 panjev, zato je kot pomočnika zaposlil mladega Antona Škofa. Ta je nato pri Kirarju delal več kot 40 let, vse do upokojitve. Velečebelarstvo je na vrhuncu svojega obstoja obsegalo okoli 750 panjev in okoli 360 rezervnih družin. Čebele je vozil na pašo po Slovenskih goricah, Dravskem polju, Pohorju, pa tudi v Liko, Vojvodino, Dalmacijo in celo v Makedonijo. Za prevoz čebel na pašo je najprej zasnoval in dal izdelati posebne vozove, leta 1928 pa je v ta namen kupil poltovornjak ford, ki ga je uporabljal skoraj 50 let. Na daljše razdalje so panje prevažali z vlakom, do železniških postaj pa s poltovornjakom.

Kot čebelar je skrbel, da so bile čebelje družine močne. To je dosegal tako, da je družinam zagotavljal mlade matice, oslabele družine pa je nadomeščal z rezervnimi. V ta namen je vzrejal in selekcioniral lastne matice, ki jih je opraševal na plemenilni postaji, ki jo je imel na Klopnem vrhu na Pohorju. Razvil je tudi svoj postopek dodajanja novih matic v stare družine tako, da so družine matico brez težav sprejele.

Kirar je aktivno čebelaril 65 let. Bil je eden naših največjih čebelarskih strokovnjakov. Aktiven je bil v čebelarskih društvih, kjer je svoje izkušnje rad prenašal na mlajše rodove. Na svojem posestvu v Malečniku je organiziral predavanja o vzgoji matic, o čebelarjenju z njegovimi panji in o splošnih vprašanjih čebelarstva. Pokopan je na župnijskem delu malečniškega pokopališča, severna stran.

Avtomobilska nesreča Franca Kirarja leta 1929 v Malečniku
Poroka Franca Kirarja
Kirarjev panj
80 let Franca Kirarja

Anka Rogina, Mariborska knjižnica
 

 
ALOJZIJ ŽALAR (* 1901 + 1996), železomašnik
Rojen je bil 17. 10. 1901 v župniji Sv. Križ pri Ljutomeru. V našo župnijo je prišel za župnika leta 1938 in jo z nekaj prekinitvami, ki so bile posledice vojne in povojnega dogajanja (interniranec v Meljski kasarni in pregnan v Srbijo), vodil vse do leta 1985. Za pljučnico je umrl 05. marca 1996. Dne 8. marca je bil nato pokopan na pokopališču na Gorci (župnijski del pokopališča, severna stran).

Zvočni posnetek železne maše Alojzija Žalarja v malečniški župnijski cerkvi