MARIJINA ROMARSKA CERKEV NA GORCI (NA GORI) - 530 let


Cerkev Matere božje na Gorci (foto: splet)

Ena najlepših Marijinih gotskih cerkva v Sloveniji, Štajerski gotski biser, se nahaja na Gorci ali Gori, kot so jo nekoč imenovali, v Malečniku. Je izrazito romarska. Dne 02. junija 2023 je bila z duhovno sorodstveno vezjo pridružena papeški baziliki Marije Velike v Rimu. Gorska cerkev je prva in doslej edina, ki ji je papež Frančišek podelil dar popolnega odpustka, ki ga lahko verniki prejmejo v njej (video). 

Cerkev sredi pokopališča je pokrajinski akcent na griču z vinogradi. V njej je zaradi številnih, tudi izpričanih uslišanj najdragocenejši gotski leseni čudodelni kip Marije z Detetom v naročju. Njena krajinska dominanta, saj je vidna daleč, ji daje poseben pomen. Do cerkve vodi romarska pot s 14. zidanimi postajami križevega pota. Gorska cerkev je že dolgo vključena v mednarodno Marijino kulturno romarsko pot, ki vodi iz Čenstohove na Poljskem prek Levoče na Slovaškem do Mariazella v Avstriji, nato pa skozi Gradec pelje v Slovenijo in se nadaljuje na Hrvaško. (Več o mednarodni Marijini romarski poti


Gorca (foto: splet)

Pot nas vodi iz Maribora ob Dravi mimo plazovitega meljskega hriba in starodavne župnijske cerkve sv. Petra ob kapelicah Glaserjevega križevega pota in vinogradih, zasajenih s plemenito vinsko trto, na Gorco, kjer kraljuje največji zaklad našega kraja - Marijina romarska cerkev.


Gorca (foto: Peter Zajfrid IG)

Tu, na robu Slovenskih goric, na imenitni razgledni točki, visoki 346 metrov, kraljuje že več kot pol tisočletja. Kakor na straži stoji njeno svetišče in se ogleduje po Dravi navzdol proti Ptuju in navzgor čez Maribor v zelene gozdove Pohorja ali razkošne vinograde Slovenskih goric.

Prva omemba gorske Marijine cerkve je ohranjena na pergamentni listini, datirani 12. julija 1493, in se v originalu nahaja v Steiermärkische Landesarchiv v Gradcu. 

VIDEO


Gorca (foto: Maksimiljan Krautič)

Nekoč je cerkev na Gorci obdajalo taborno obzidje, ki ga ni več, med ljudstvom pa še živi nekaj legend iz časov, ko je tabor rabil za zavetje pred Turki.

Cerkev na Gorci je obenem spomenik gotike in psevdogotike. Stavba je v osnovi gotska, pravilneje poznogotska. V 19. stoletju znova obujeno gotsko občutje se je zlasti v njeni notranjosti tako zelo uveljavilo, da je cerkev tudi dokument tega časa. Stavbni deli govorijo o enotni gradnji, ki je bila zaključena leta 1517. Stavba je pravilno orientirana; njen prezbiterij je obrnjen proti vzhodu. V strokovnem jeziku bi ob pogledu na tloris te stavbe lahko tudi rekli, da se od zahoda proti vzhodu vrstijo naslednji stavbni deli: vhodna lopa, zvonik, ladja in prezbiterij z dvema baročnima kapelama, prizidanima na južni in severni strani in s prav tako na severni strani priključeno zakristijo.

 


Panorama Gorce (foto: Damijan Krajnc)

Pod križno obokano lopo, ki počiva na poligonalnih stebrih, je skozi zvonik glavni vhod v cerkev. Pozno gotiko razodevajo z zunanje strani številni slogovni znaki: stopničasto poglobljeni izžlebljeni portal, visoka okna, ki jih v zašiljenih vrhovih krasi izklesano krogovičje v obliki rozet in ribjega mehurja, masivni kamniti oporniki z zahodne in južne strani ladje in okrog prezbiterija, slednjič pa tudi napis na enem vogalnih opornikov cerkvene ladje - AO 1517.

V notranjosti se gotika razživi v merilu prostora, ki določno daje prednost višini, v vitkih polstebrih s čašastimi kapiteli ob stenah, visokih oknih, profiliranem slavoloku, zvezdasto razgrnjenem rebrovju stropa ladje in mrežastem prepletu reber v prezbiteriju. Če si ogledamo rebro v prerezu, ugotovimo, da je dvojno žlebasto, ta oblika pa je značilna za pozno gotiko na ozemlju Slovenskih goric, kjer lahko govorimo že kar o posebnem gotskem stavbnem tipu.


Vitraž (foto: Žan Kelbič © Župnija Sv. Peter)


Kakor ladja in prezbiterij je tudi zvonik iz 16. stoletja. Južna kapela kaže po štukaturi na drugo polovico 17. stoletja, morda na sedemdeseta ali osemdeseta leta. Za ta čas bi posebej govorile angelske glavice s perutmi, ki poživljajo obok ob ladji. Leta 1750 so cerkvi prizidali severno kapelo. Pilastri z močno profiliranim ogredjem so času primerni, tudi stropna slikarija z angelci v vencu oblakov se prilega baročnemu naglasu tega prostora. Najmlajši prizidek je zakristija z oratorijem (1864).

 

 


Romarska sveta maša, vodi dr. Ivan Jurkovič, apostolski nuncij v Kanadi
(foto: Maksimiljan Krautič © Župnija Sv. Peter)

Omenili smo, da je Gorca tudi spomenik psevdogotike. V letih 1860/64 so cerkev obnovili. Zvonik je dobil nove pločevinasto streho z gotsko zašiljenimi okenskimi okviri, okrasnimi fialami, grbami in križnimi rožami. V notranjosti je nova gotika dopolnila kapitele polstebrov s pozlačenimi okraski, odločilno novogotsko razpoloženje pa je dala prostoru poslikava. Podoba je, da so se obrnili na graškega slikarja Tendlerja. Ta je namreč naredil osnutek za stensko slikarijo in nastavke oltarjev in po njegovi zamisli sta leta 1854 poslikala notranjščino Jakob Brollo in Tomaž Fantoni s štirimi pomočniki. Slikarija nam kaže na stenah prizore iz Marijinega življenja, nekaj svetnikov, na oboku med poslikanimi rebri pa upodobitve alegorij iz lavretanskih litanij in angele z Marijinimi emblemi. Posebej velja opozoriti na figuralno kompozicijo na slavoloku, kjer so pod plaščem gorske Marije, posnete po kipu iz te cerkve, zbrani Marijini častilci, med njimi škof Slomšek in župnik Marko Glaser, naročnik in plačnik obnovitvenih del na Gorci.
 


Poslikana gotska rebra (foto: Žan Kelbič © Župnija Sv. Peter)

V psevdogotskem slogu je zasnovan precejšen del cerkvene opreme. Od prvotnih gotskih oltarjev ni ostalo ničesar, domnevamo lahko, da so bili uničeni ob turškem napadu. Viri omenjajo, da je imela leta 1535 obnovljena cerkev kar 8 oltarjev! 

Najstarejši umetnini sta kip Marije z Detetom in figuralna skupina Marijinega kronanja.

Čudodelni Marijin kip, ki stoji danes v velikem oltarju, kaže sicer v zasnovi še gotsko tradicijo. Telo matere je rahlo zvito, tudi otrokova drža, tip obrazov in trdi zalomi gub še spominjajo na pozno gotiko, v voluminoznosti plastike pa vidi E. Cevc že sledove zgodnjega 17. stoletja, morda njegovega prvega desetletja. Zaradi številnih, tudi izpričanih ozdravljenj (uslišanj) na priprošnjo gorske Marije ima omenjeni kip atribucijo čudodelnosti. Še danes mnogi ljudje od blizu in daleč z veliko vero in zaupanjem romajo v gorsko cerkev in v njej prosijo za zdravje, srečo, razumevanje v družini, da bi našli primernega sozakonca...
 


Čudodelni kip Marije z Detetom (foto: Jernej Kocbek © Župnija Sv. Peter)

Plastika z Marijo, Kristusom in Bogom Očetom nekoč v velikem oltarju, danes v stenski vdolbini v prezbiteriju, je iz istega časa: na hrbtni strani vidimo letnico 1606 in črki I. H., najverjetneje rezbarjevi začetnici. Gre za eno sorazmeroma redkih plastik našega zgodnjega 17. stoletja.


Marijino kronanje (foto: Žan Kelbič © Župnija Sv. Peter)

Šentpetrski (malečniški) župnijski arhiv nam razkrije, da so leta 1653 naročili pri mizarju Juriju Müllerju iz Maribora novo prižnico, s slikarjem Janezom Jurijem Khiendlom pa sklenili pogodbo za barvanje te prižnice, ki da naj bi bila rdeča in pozlačena, cerkvene klopi pa zelene. Ta slikar je leta 1665 obnovil tabernakelj velikega oltarja, poslikal okraske, očistil podobo Vstajenja in izdelal dve sliki ob tabernaklju. Leta 1674 je cerkev očitno dobila nekaj novih kipov; podatek v računih govori o prevozu lipovega lesa za kiparja v Mariboru. Možno je, da gre za kipe, ki so še ohranjeni na Antonovem oltarju. Oltarne slike so iz 17. stoletja. Za vsa umetniška dela na Gorci velja, da so se po večini ohranila v prostoru, za katerega so bila narejena.

 


Procesija z lučkami in Marijinim kipom (Foto: Žan Kelbič © Župnija Sv. Peter)

 

ANTONOV OLTAR

Še najmanj predrugačen je videti oltar Antona Padovanskega, ki stoji na svojem prvotnem mestu v južni kapeli. Nastal je v sedemdesetih ali osemdesetih letih 17. stoletja. Nastavek oltarja je izrazito tektonski, poudarjen s stebri in gredami, ki obdajajo oltarni podobi. Ornamentika, veliki zavoji tako imenovanega hrustančevja, in kipi so se umaknili povsem na zunanje robove nastavka. Kakor oblike hrustančastih tvorb kažejo tudi kipi, predvsem figuri Frančiška Asiškega in Frančiška Ksaverija, poteze predbaročnega manierizma. V njihova oblačila se še ne lovi baročni veter in tudi obličja razodevajo rajši askezo kot zanosno radost. Velika oltarna slika je mnogo mlajša od nastavka. Delo graškega slikarja Karla Amona iz leta 1820 kaže klečeče svetnike Antona Padovanskega, Lucijo, Nikolaja Tolentinskega in nad njimi Rozalijo. Amon je trinajst let pozneje prišel ponovno v Malečnik. Poslikal naj bi kapelico križevega pota. Na Gorci pa ga je zadela kap in tukaj je tudi pokopan.
 


Oltar sv. Antona (foto: Žan Kelbič © Župnija Sv. Peter)

Druga podoba v Antonovem oltarju, Marijino vnebovzetje, je po vseh slogovnih značilnostih iz začetka 17. stoletja. Kompozicija z apostoli okoli Marijinega groba in z Marijo med angeli na oblakih je razgibano delo s sledovi pozne gotike v oblačilih figur in renesančno občutenim svetnim in nadsvetnim prizorom. Kljub pomanjkljivi anatomiji, ki kaže na podeželskega mojstra, je slika polna akcije in barvno učinkovita.

 

VALENTINOV in FLORIJANOV OLTAR


Oltar sv. Valentina (foto: Žan Kelbič © Župnija Sv. Peter)

Iz 17. stoletja sta tudi oltarja sv. Valentina in Florijana v severni kapeli, deli mariborskega muzeja Benedikta Khusterja iz leta 1671. Leta 1750 so ju iz župnijske cerkve Sv. Petra prenesli na Gorco. Tudi ta dva oltarja se poganjata s svojima nastavkoma v višino, imata stebre z močnima gredama, hrustančasto ornamentiko in po dve oltarni sliki. Stebri in ornamentirana krila ob njih so spretno izrezljani. Kakor je pri oltarjih te vrste že običajno, imata tudi ta dva sorazmerno malo figur, samo na gredi in pri vrhu sedijo v parih angeli in putti. Izvirnih slik ni več, nadomestile so jih poznejše. Podoba Valentina je delo po vsem Štajerskem znanega Antona Lerchingerja iz sredine 18. stoletja. Florijanova podoba je nastala v 19. stoletju, očitni so baročni zgledi. Pod svetnikom je videti goreči Maribor. Slikar je uporabil starejšo grafično predlogo, nekaj pa doslikal po lastni domišljiji. Na manjših zgornjih slikah v oltarjih sta sv. Helena in sv. Blaž.
 

URBANOV in ANIN OLTAR

V oltarju sv. Urbana so podobe Urbana, Kristusa v stiskalnici in vinjenega Noeta, v Aninem pa podobe sv. Ane z Marijo in detetom ter sv. Družine. Umetnostnozgodovinsko pozornost zaslužita predvsem prvi dve podobi. Urban je upodobljen v papeškem ornatu v monumentalni drži, v ozadju je videti prizore njegovega mučenja, pokrajina pa je domača, malečniška, s šentpetrsko cerkvijo na levi in Gorco na desni; Gorca kaže še prvotni gotski videz. Po E. Cevcu je slika iz časa okoli 1630, ko je bržkone nastala tudi podoba Kristusa v stiskalnici. Ta slika nas v okorni umetniški govorici seznanja z ikonografskim motivom Kristusovega trpljenja, ki izvira še iz srednjeveške krščanske simbolike. Bog Oče privija stiskalnico nad sinom, Kristusova kri pa teče v sarkofag, iz katerega zajemajo angeli, apostoli in cerkveni dostojanstveniki. Skupaj s sliko sv. Urbana, zavetnika vinogradništva, in svarilno podobo pijanega Noeta, je ta oltar domiselno namenjen vinorodnemu okolju cerkve na Gorci.

Tudi v oltarnih nastavkih je zapustila psevdogotska doba viden spomin. Lesene nastavke velikega, Urbanovega in Aninega oltarja z obilico šilastih lokov, stolpičev in okraskov, je zasnoval že omenjeni Tendler, izdelal pa jih je leta 1854 mizar Jožef Kainz iz Gradca, pri velikem oltarju sta delala tudi domačina Franc Potočnik in Sebastijan Hribernik.

 

KIPI in SLIKE


Žalostna Mati Božja (foto: Žan Kelbič © Župnija Sv. Peter)

V ladji sta leseni plastiki trpečega Kristusa in Žalostne Matere Božje. Posebej nas pritegne Marijina plastika, ki bi jo po poduhovljenem izrazu v obličju in dramatičnem duktusu oblačila prisodili mojstru Jožefu Holzingerju.

Podoba s klečečimi molilci iz 17. stoletja priča o božjepotnem pomenu Gorce. 


(foto: Žan Kelbič © Župnija Sv. Peter)


Pomembne so podobe sv. Katarine iz začetka 18. stoletja in tri ovalne podobe Frančiška Borgija, Frančiška Ksaverija in treh japonskih mučencev. Tudi tukaj je bil na delu slikar Anton Lerchinger. Iz 19. stoletja je ohranjena slika z motivom gorske Marije in deroče Drave. Leta 1849 jo je naslikal Jože Tunner v romantični predstavi svojega časa. Te podobe tvorijo danes del Glaserjevega salona in galerije.

Omeniti moramo še zaobljubno podobo iz leta 1680, ki sta jo v zahvalo za ozdravitev gorski cervi darovala Ivan Jurij Juršič in njegova žena Marjeta. 
 


Zaobljubna podoba iz leta 1680 (foto: Žan kelbič © Župnija Sv. Peter)

Cerkvi Marije na Gorci in Sv. Petra sta pravcati majhni galeriji domače umetnosti. Ni torej naključje, da so umetnostne zgodovinarje poti pogosto vodile prav v Malečnik. V mnogih razpravah so obdelali inventar, ki ga varujeta obe cerkvi, mnoge od umetnin pa so bile razstavljene na velikih razstavah našega 17. in 18. stoletja. Čeravno so nam arhivi odgrnili zaveso nad marsikatero skrivnostjo umetnostnega snovanja v Malečniku, je še to in ono zavito v temo. Raziskovalci bodo morda odkrili še katerega umetnika in ga pridružili ugledni družbi ustvarjalcev, ki so se s svojim delom zapisali v zgodovino obeh kulturnih spomenikov. 

Povzeto po: Dr. Sergej Vrišer, MALEČNIK. 62. zvezek zbirke vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, ur. Helena Menaše. Zavod RS za spomeniško varstvo. Založba Obzorja Maribor.  Ljubljana 1976. 


GRB KRŠKEGA (CELOVŠKEGA) ŠKOFA IN DVEH KAPITANOV

V prezbiteriju je na desni strani vzidan v podzidu kamniti spomenik s tremi polji. Vsako polje je podobno podolgovatemu listu, ki je zgoraj, spodaj in ob obeh straneh kakor srce zarezan in zavihan. Srednje polje nam kaže čveterodelni ščit, brez srčnega ali srednjega polja, ki se sicer pri visokem plemstvu ne pogreša. V prvem oddelku, to je na levi strani zgoraj in pa v četrtem, to je na desni strani spodaj, vidimo leva; v drugem polju, to je zgoraj na desni strani in pa v tretjem, to je na levi strani spodaj, vidimo orla. Pod ščitom je zapis: Insignia Reverendissimi ac Illustrissimi Principis Domini Domini Urbani Episcopi Gurcensis.


Grb v gorski cerkvi, detajl (foto: © Župnija Sv. Peter)

Navadni grb krških (celovških) škofov nam kaže na levi strani v združenih poljih 1 in 3 vzpenjajočega se leva; polji 2 in 4 sta pa prazni, da si jih lahko vsak škof po svoji želji popolni. Ščit je pokrit s škofovsko mitro, iz katere gleda na desni strani pastirska palica z bandercem. Spomenik velja brez dvoma škofu Urbanu Sagstetterju, ki je po krškem (celovškem) šematizmu škofijo vodil od 3. julija 1556 do 13. oktobra 1573 in ki je imel priimek: »Der Österreicher«.

Kako je prišel spomenik krškega (celovškega) škofa v gorsko cerkev? Leta 1506 je cesarski kancler in oskrbnik krške (celovške) škofije Matej Lang de Wellenburg potoval skozi Maribor na Laško. Takratni mestni župnik Janez Schertl si je bil z meščani "zelo navskriž." Zato je prosil kanclerja Langa za pomoč. Lang mu je obljubil župnijo Meiselding na Koroškem v zameno za to, da mu Schertl odstopi mestno mariborsko župnijo, h kateri so spadale takrat podružnice Sv. Peter, Kamnica in Selnica ob Dravi. Mestno župnijo bi naj dobil Jurij Obernauer, dotedaj župnik v Meiseldingu. Obernauer se je svoji župniji odpovedal v korist krške (celovške) škofije v zameno za vsakoletno pokojnino in papež Julij II. je z bulo z dne 11. februarija 1506 mariborsko župnijo inkorporiral krški (celovški) škofiji. 

Na levi strani škofovega grba je v enakem podolgovatem polju ščit in na njem vitez, ki nosi na desni rami palico. Na ščitu je čelada in na čeladi zopet vitez z palico na desni rami. Napis se glasi: »Insignia Wolfgangi Furtmariuris utriusque Doctoris et Capitanei in Straszpurg«.

Na desni strani škofovega grba je na dve polovici razdeljen ščit; v polovici na desni strani vidimo vrtnico (Rosenstock), v levi polovici pa skledico. Nad ščitom je čelada in iz čelade raste vitez, ki se z levico opira ob telo, v desnici pa drži rožo. Napis se glasi: »Insignia Cupitianorum. Omnia dat Dominus sed non per Cornua Tauri«.


Desno spodaj grb rodbine Sigelsdorf
Vir: APA: Megiser, Hieronymus, Prešeren, Janez Krstnik, Christalnick, Michael Gothard, Lamberg, Abraham (1612). Annales Carinthiae, das ist Chronica, des löblichen Ertzhertzogthumbs Khärndten. URN:NBN:SI:DOC-OE3PWB77 from http://www.dlib.si MLA: Megiser, Hieronymus, Prešeren, Janez Krstnik, Christalnick, Michael Gothard, Lamberg, Abraham. Annales Carinthiae, das ist Chronica, des löblichen Ertzhertzogthumbs Khärndtendurch Abraham Lamberg, 1612.

Kar spominja na Furtmarja (Furtmarius), je grb rodbine Sigelsdorf, ki se nahaja v Megiserjevih »Annales Carinthiae« na str. 1781 (orjak s palico na levi rami). Lahko, da sta bila oba kapitana izmed zaupnih mož salzburškega
nadškofa in tako nekako s krškim (celovškim) škofom koroška dostojanstvenika. 
 

ZVONOVA V GORSKEM ZVONIKU

Marx Hipolit je leta 1567 ulil zvon za b. c. Matere Božje na Gorci, župnija Sv. Peter pri Mariboru [Malečnik], kar potrjuje mojstrski napis v gotski minuskuli v napisnem traku na vratu: + marx + hi + po + lit + in + pe + tau + hat + mich + gossen + 15  67. [Marx Hipolit me je ulil na Ptuju 1567.]


Hipolitov zvon

Telo zvona je elegantno podolgovato. Zvon naj bi bil težak ok. 150 kg, v krilu meri 65 cm, skupaj s krono pa je visok 75 cm. Na sredi polja ga krasi podoba križanega Zveličarja. Ima tudi obodno črto na boku in prazen ozek pas nad ostrino krila. Šest nesimetrično razporejenih korenin je v kroni razporejenih okoli vmesnega loka. Imajo rahlo posnete robove in se iz kronske plošče dvigajo navpično ter pravokotno zalamljajo proti vmesnemu loku (NŠAM, Škofijska pisarna, F 111, š. 30, Ausweiss Kirchenglocken, Sv. Peter pri Mariboru, 1917; M. AMBROŽIČ, Terenski zapiski zvonov, zv. 6, Gorca pri Malečniku, 16. 2. 2022).
 


Giotov zvon

Redek zvon lotarinškega potujočega zvonarja Franciscusa Giota se je ohranil v zvoniku b. c. Matere Božje na Gorci. Ulit je bil leta 1642, tehta ok. 1120 kg, v krilu pa meri 126 cm. Na udarnem obroču je počen, zato ima plehnat zven z udarnim tonom d1.

Giotov zvon je eden izmed najlepših kar jih premoremo v Sloveniji. Napis na vratu poteka v dveh bogato profiliranih napisnih trakovih, ki ju zgoraj in spodaj obdajajo filigransko natančno izdelani okrasni venčni pasovi. Pod omenjenim okrasjem je še pas festonov.

Napis v zgornji vrstici: + ECCE SIGNVM SANCTISSIMӔ CRVCIS + FVGITE PARTES ADVERSӔ: VICIT ENIM VOS ET MVNDVM DOMINVS NOSTER IESVS XPS

Napis v spodnji vrstici: FILIVS DEI IMPERATOR SVMMVS LEO DE TRIBV IVDA RADIX DAVID [operutničena angelska glavica] SVB RDO MELCHIORE RAINERO PAROCHO IBIDEM.

Prevod: [Glejte znamenje presvetega križa, bežite zlovešče sile: zmagal je namreč vas in sveta naš Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, najvišji vladar, lev iz Judovega rodu Davidove korenine. Pod častitim Melhiorjem Rainerjem župnikom prav tam.]

Mojstrski napis na spodnjem polju pod podobo Kraljice Marije z Detetom zgoraj in spodaj krasita operutničeni angelski glavici:

+ FRANCISCVS GIOT VON

LOTHARING HAT MICH

GOSSEN ANNO

1642

[Frančišek Giot iz Lotaringije me je ulil leta 1642.]

Podobi križanske skupine in sv. Marije Magdalene sta vsaka na svoji strani. Med njima sta na boku nad bogato profiliranem pasom dvakrat odliti skupini treh rastlinskih listov, ki se spodaj stikajo z operutničeno angelsko glavico. Sredi krila poteka profiliran pas, ki ima v sredini pas finega stiliziranega okrasja. Posamezni festoni krasijo tudi zaobljeni prehod med vratom in klobukom. Klobuk ima koncentrično stopnico, nad katero je postavljena kronska plošča s profiliranim robom. Na njej počiva krona, ki jo sestavlja šesta nesimetrično razporejenih korenin z vmesnim lokom. V navzven zaobljenih koreninah z dvojnim kitnim prepletom so upodobljene patetične obrazne maske (NŠAM, Škofijska pisarna, F 111, š. 30, Ausweiss Kirchenglocken, Sv. Peter pri Mariboru, 1917; M. AMBROŽIČ, Terenski zapiski zvonov, zv. 6, Gorca pri Malečniku, 16. 2. 2022). 

Lotarinški potujoči zvonar Franciscus Giot je izviral iz Huilliécourta pri Nancyju, kjer se je rodil leta 1608. Med letoma 1636–1638 je sodeloval pri ulivanju zvonov za romarsko cerkev v švicarskem Einsiedelnu. V naslednjih letih je skupaj z Johannesom Reichartom in Franciscusom Duboisem ulival zvonove za bavarske, tirolske in štajerske cerkve. Dubois je med letoma 1645–1646 deloval tudi v Zagrebu (L. S. PLUKAVEC, Zvona zagrebačke prvostolnice – integralni dio europske kulturne baštine, v: Crkvena kulturna dobra 2 (2004), str. 28, 29). Leta 1643 je Giot oženil hči münchenskega zvonarja Bartholomäusa Wengleja in se ustalil v bavarski prestolnici. Umrl je leta 1649. Skupaj z omenjenima sodelavcema je ulival kakovostne oktavne zvonove, ulite v francoskem rebru. V Avstriji so se ohranili štirje njegovi zvonovi (J. WERNISCH, Glockenkunde von Österreich, Lienz 2006, str. 249), v Sloveniji pa eden. 

Matjaž Ambrožič, Zvonovi v Sloveniji, tipkopis.
 

LEGENDA O GORSKEM ZVONU

Veliki zvon je bil postavljen v gorsko cerkev leta 1642. Legenda, o kateri poroča France Zmazek, pravi, da je imel gorski zvon nekoč veliko močnejši glas kot danes. Slišali so ga daleč naokrog po lepih Slovenskih goricah. Ko so na Slovenskem pustošili Turki, so prišli tudi do Lenarta v Slov. goricah. Ker so se verniki pred njimi zatekli v cerkev, so s kroglami iz topov streljali na zvonik. Kroglje se zvonika niso prijele in mu niso napravile škode.

Nekega dne pa so zaslišali Turki glas gorskega zvona. "Zavzet vpraša Turški poveljnik: Kaj je to? "Kdo tako grmi?" "To je zvon Gorske device Marije, do ktere imajo kristjani posebno zaupanje", mu odgovorijo. "Rotim se, da so ta zvon kristjani slišali zadnjokrat. Ko so kristjani to zvedeli, vsekali so zvonu tisto rano, ki se še zdaj vidi, da bi več ne donel tako mogočno in da ga Turek ne bi najšel. Od tistega časa pa ima Gorski zvon tisti tihi pa mili glas, ki sega vsem tako globoko v srce. Med tem so Lenarčani dosti košev bučel iz zvonika na Turka vergli; ti iznenadjeni in prestrašeni se niso hoteli s to drobno živalico vojskovati, in so pobegnoli."

France Zmazek: Fara sv. Petra pri Mariboru. Krajepisno-zgodovinske črtice. Maribor, 1879.

 

Božja pot na Gorci je že od nekdaj zelo obiskana. Po ukazu Jožefa II. leta 1785 so jo zaprli in zaplenili vse premoženje. Taka usoda je ob jožefinskih reformah doletela tudi druge. Mnoge so izginile. Gorsko cerkev so prodali nekemu kmetu v soseščini. Nameraval jo je podreti in sezidati hleve. Zaradi nesreč, ki so se držale dela, je cerkev zopet prodal. Tokrat jo je odkupil župnik Nikolaj Škof in jo rešil propada. Božja pot je zopet zaživela. O tem pričajo votivne podobe v zahvalo za uslišanje. Veliko je takih, ki prihajajo sem. Nekateri le zato, da občudujejo razgled, drugi pa tudi zato, da se zatečejo k Mariji. Med temi so tudi romarji od Sv. Antona v Slovenskih goricah, ki se še zdaj drže stare navade, da pridejo že na večer pred glavnim shodom na mali šmaren in noč prečujejo v cerkvi ter se po pobožnostih naslednjega dne vrnejo zopet domov. Naj te njihove stare navade ne odplavi moderni čas! 

Vir: F. Petrič, Slovenske božje poti, Družina, Ljubljana 2008

VIDEO (klik)


Gorska cerkev (foto: Maksimiljan Krautič)