AKTUALNO

 

Pridiga kardinala Rolandasa makrickasa 8. 9. 2026 v Marijinem svetišču na Gorci v Malečniku

Prisrčno pozdravljam in se zahvaljujem Njegovi Ekscelenci Alojziju Cviklu, mariborskemu nadškofu, za povabilo na to slovesnost.

Prisrčen pozdrav Njegovi Ekscelenci nadškofu Luigiju Biancu, apostolskemu nunciju,
Njegovi Ekscelenci ministru Tonetu Kajzerju, ministru za zunanje zadeve,
dr. Ignaciji Fridl Jarc, ministrici za kulturo,
dr. Ludvik Toplak, rektor Univerze Alma Mater Europaea,
ekscelence škofje, duhovniki, redovniki in redovnice,
Sebastijan Valentan, župnik svetišča Marije na Gorci,
člani malteškega viteškega reda, predstavniki civilnih in vojaških oblasti,
dragi bratje in sestre v Kristusu.

Z veliko radostjo se danes zbiramo v tem Marijinem svetišču na Gorci, tukaj v Malečniku, da bi se zahvalili Bogu za obnovo pročelja tega svetega kraja in skupaj obhajali praznik Marijinega rojstva, medtem ko Cerkev v Mariboru hodi proti 800. obletnici svoje zgodovine.

To so resničnosti, ki se na prvi pogled morda zdijo različne: obnovljeno pročelje, Marijino rojstvo in krajevna Cerkev, ki se ozira na osem stoletij zgodovine. Vendar pa jih povezuje rdeča nit: Božja zvestoba skozi čas in človekova odgovornost, da varuje in prenavlja to, kar je prejel.

Danes obhajamo rojstvo Device Marije, liturgija pa nas vabi, naj premišljujemo o ponižnem in skritem začetku življenja žene, ki jo je Bog izbral, da postane Mati Odrešenika.

Marijino rojstvo nas spominja, da Bog pogosto začenja z majhnimi, skritimi in na videz nepomembnimi stvarmi. Pred Marijinim velikim poslanstvom je preprosto življenje; pred njenim „da, zgodi se“ je zgodba, ohranjena v molku; pred božično lučjo je tihi svit Marijinega rojstva.

Tudi to Marijino svetišče na Gorci, postavljeno na hribu, lahko beremo v luči te resnice. Morda na zemljevidu sveta ne zavzema velikega prostora, a za generacije vernikov v Sloveniji je postalo kraj srečanja z Bogom in z Devico Marijo.

Sem so se povzpeli preprosti ljudje iz vseh življenjskih okolij; sem so prinašali veselje in trpljenje; tu so bile izgovorjene molitve, za katere morda ni vedel nihče drug, a Bog jih je slišal.

Kajti Bog ne meri velikosti tako, kot jo merimo mi. On gleda na vero, radodarnost in zvestobo srca.

Marija, zarja odrešenja

Rojstvo Device Marije je kakor zarja, ki napoveduje vzhod sonca. Marija ni sonce: sonce je Kristus. Toda v njej se že kaže luč prihajajočega odrešenja.

Njeno rojstvo nam pove, da Bog ne pozablja svojih obljub. Tudi kadar se zdi, da zgodovina prehaja skozi temne čase, Bog v tišini pripravlja svoje delo.

Prerok Mihej nam je v prvem berilu povedal: „Ti pa, Betlehem Efrata, ki si najmanjši med Judovimi rodovi, iz tebe mi bo prišel tisti, ki bo vladar v Izraelu.“

Način, kako Bog deluje, je presenetljiv. Betlehem je majhen. Marija je mlada žena iz Nazareta. Jožef je preprost mož. In vendar prav skozi te ponižne resničnosti Bog vstopa v zgodovino.

To je eden izmed velikih zakonov zgodovine odrešenja: Bog rad začenja z majhnimi stvarmi.

Rojstvo Device Marije nas torej vabi, naj ne preziramo ponižnih začetkov. Vsako življenje je dragoceno, zato je vsak rojeni otrok obljuba. Vsaka družina lahko postane kraj, v katerem Bog pripravlja prihodnost. Vsako dejanje vere, četudi skrito, lahko prispeva k izgrajevanju Božjega kraljestva.

Zgodovina v Božjih rokah

Drugo berilo nam ponuja izjemno besedo: „Vemo pa, da tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.“

Sveti Pavel ne pravi, da je vse, kar se zgodi, dobro. Življenje pozna bolečino, preizkušnje, vojne, razdeljenost, krize in izgube. Toda Pavel nam pravi, da lahko v Božjih rokah tudi ranjena zgodovina postane zgodovina odrešenja.

To velja za življenje vsakega izmed nas. In velja tudi za zgodovino Cerkve.

Osemsto let zgodovine mariborske nadškofije pomeni osemsto let, v katerih je Bog hodil s tem ljudstvom. Bili so svetli in bili so težki časi.

Toda skozi vse to Gospod svojega ljudstva ni zapustil.

Zato obhajanje teh osemsto let ne pomeni zgolj ozirati se nazaj. Pomeni gledati naprej.

Vprašanje ni le: „Kaj smo prejeli?“ Vprašanje postaja: „Kaj bomo izročili rodovom, ki pridejo za nami?“

Kakšno vero? Kakšno upanje? Kakšno ljubezen do Kristusa? Kakšno krščansko pričevanje?

Marija, varuhinja spomina in žena prihodnosti

V Matejevem evangeliju smo slišali Jezusov rodovnik. Toliko imen in toliko rodov. Dolga zgodovina.

Jezusov rodovnik nam pove, da Bog ne rešuje človeštva tako, da bi izbrisal njegovo zgodovino. Rešuje ga tako, da vstopi vanjo.

Jezus izhaja iz družine, iz ljudstva in iz zgodovine. Marija pa je v središču te skrivnosti. Njeno rojstvo spada v pripravo na učlovečenje Jezusa. V njej Bog pripravlja bivališče za svojega Sina.

Marija je žena, ki zna varovati spomin na Boga, hkrati pa se zna odpreti Božji novosti. Njeno življenje nas uči, da zvestoba ni pasivnost, temveč pripravljenost, da se pustimo voditi Gospodu.

Smisel krščanske zgodovine ni preprosto ohranjati preteklost, temveč dopustiti, da se Kristus znova rodi v življenju današnjih ljudi.

Prenovljeno pročelje, prenovljeno življenje

Obnovljeno pročelje tega svetišča je lep in konkreten znak. Toda pročelje, kakor koli lepo, ima smisel le, če nas vabi, da vstopimo v svetišče.

In to lahko danes postane prispodoba za naše krščansko življenje. Bog želi prenoviti svet, začenši s človeškim srcem.

Ni dovolj obnoviti tisto, kar je vidno navzven; pustiti moramo, da Gospod prenovi to, kar je v nas.

Gospod od nas ne zahteva le, da ohranjamo lepe cerkve, lepa izročila in veliko zgodovinsko dediščino. Prosi nas, naj prenovimo svoja srca, da bodo naše skupnosti kraji, kamor bodo današnji ljudje lahko vstopili in srečali Kristusa.

V evangeliju slišimo tudi besede angela Jožefu: „Ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene.“

Jožef ne razume vsega, a zaupa. In ta stavek – „ne boj se“ – je stavek, ki ga potrebujemo tudi danes. Ne bojmo se sprememb, ne bojmo se težav in ne bojmo se, kadar ne poznamo prihodnosti. Kajti zgodovina ni le v naših rokah – je v Božjih rokah.

Svetišče v občestvu z Rimom

Današnja slovesnost dobiva poseben pomen tudi zaradi duhovne povezanosti tega svetišča s papeško baziliko Marije Velike. Junija 2023 je bilo to svetišče povezano z vezjo duhovnega sorodstva z liberijansko baziliko v Rimu, papež Frančišek pa je temu svetišču podelil dar popolnega odpustka – gre za edino svetišče v Sloveniji, ki je ta dar prejelo od njega.

Lepo je pomisliti, da lahko s tega malečniškega hriba naš pogled v mislih seže vse do Rima, do bazilike, v kateri vesoljna Cerkev časti Marijo kot Mater Božjo, in s katero je to svetišče duhovno povezano.

To je vez, ki nas spominja, da naša vera ni osamljena. Mariborska Cerkev pripada vesoljni Cerkvi. Slovenija pripada velikemu Božjemu ljudstvu, ki obsega narode, jezike in kulture. In Marija je Mati, ki nas vse združuje.

Od malečniškega griča do Eskvilina se v nebo dviga ista molitev: Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas.

Ta vez z vesoljno Cerkvijo nas vodi tudi, da se s hvaležnostjo spomnimo svetega Janeza Pavla II., ki je maja 1996 prišel v to deželo in v Mariboru daroval sveto mašo.

Tisti dan je Sloveniji namenil besede, ki danes dobivajo novo moč: „Slovenija, slavni narod v srcu Evrope, bodi zvesta evangeliju, ki si ga prejela. Bodi kvas sloge in miroljubnega sožitja med narodi.“ (Regina Caeli papeža Janeza Pavla II., Maribor, 7. velikonočna nedelja, 19. maj 1996)

V Evropi, ki se znova sooča z razdeljenostjo, strahovi in spopadi, je Cerkev poklicana biti prav to: kvas sloge, sprave in miru.

Danes z ljubeznijo in molitvijo gledamo tudi na službo našega svetega očeta Leona XIV. Njegova služba nas spominja, da je Cerkev poklicana živeti v občestvu, varovati resnico evangelija in hkrati imeti pogum gledati v prihodnost.

Dragi bratje in sestre, pročelje tega svetišča je danes lepše, a Gospod od nas zahteva nekaj več. Prosi nas za Cerkev s prenovljenim obličjem.

Obličjem, ki zna sprejeti, ki ne obsoja, preden posluša, in ki zna odpuščati.

Kajti najlepše pročelje Cerkve ni tisto iz kamna, temveč obličje skupnosti, ki ljubi.

Zato izročimo Mariji to obnovljeno svetišče. Izročimo ji mariborsko nadškofijo na njeni poti proti osemstoti obletnici. Izročimo ji naše družine in našo mladino.

Izročimo ji Cerkev v Sloveniji, vesoljno Cerkev in našega svetega očeta Leona XIV. In prosimo, naj se z malečniškega griča še naprej vzdiguje preprosta in močna molitev: Marija, Mati Cerkve, spremljaj nas v prihodnost.

Amen.

 

Duhovniki, voditelji župnije Sv. Peter pri Mariboru - Malečnik

 

1. Hartnid	cca. 1338
2. Ivan	cca. 1424
3. Andrej	cca. 1448
4. Lovrenc	cca. 1450
5. Peter	cca. 1474-1498
6. Klement	1499-1500
7. Jurij Zwelfer	1500-1539
8. Rupert Schlattinger	1540-1543
9. Peter Stanislav	1543
10. Filip Feistritzer	1543 - caa. 1545
11. Lavrencij Lubše	1556
12. Mihael Kupič	1561-1572
13. Janez Jakob Feliks de Cavidalibus	1572-1579
14. Gabrijel de Jacopiver	1579-1585
15. Luka Gleich	1585-1591
16. Gašpar Ornič	1591-1595
17. Ernest Lathomus	1595-1602
18. Lenart Obser	1602-1611
19. Luka Rainer	1611-1614
20. Blaž Sokolovski	1614-1616
21. Jurij Borešič - ustanovitelj knjižnice	1616-1639
22. Melchior pl. Rainier (ohranjen kamniti grb na župnišču)	1640-1652
23. Frančišek pl. Garzarolli	1652-1685
24. Janez Ferdinand Knechtl pl. Knechtelshoffen	1685-1708
25. Janez Jurij pl. Bartholotti	1708-1724
26. Dr. Janez Krstnik Sittich - graditelj župnijske cerkve	1724-1759
27. Franc Kranich	1760-1783
28. Nikolaj Škof	1784-1801
29. Matija Breznik	1801-1817
30. č. kan. Gašpar Harman	1817-1834
31. Franc Golob	1834-1842
32. č. kan. Marko Glaser	1843-1889
33. Martin Jurkovič	1890-1903
34. Matej Štrakl - prvi predsednik kulturnega društva Skala	1903-1928
35. Anton Tkavc	1928-1937
36. Alojzij Žalar	1938-1941, 1945-1948
37. Albert Areh	1949-1951
38. Alojzij Žalar	1951-1985
39. Peter Požauko	1985-1996
40. Bogomir Rakuša	1996-2002
41. Jožef Lipovšek	2002-2020
42. Dr. Sebastijan Valentan	2020 -

 

 

Prejemnica Glaserjevega srebrnika je dr. Ignacija Fridl Jarc

 

Župnija Malečnik je letos Glaserjev srebrnik, posebno odličje, podelila dr. Ignaciji Fridl Jarc za večletno kulturno in strokovno sodelovanje z župnijo ter za njen prispevek k razvoju knjižnične, literarne in kulturne dejavnosti v našem kraju.

Podelitev srebrnika je bila del prireditve Poklon domovini na slovenski državni praznik, dan državnosti, 25. 6. 2026, ko so z domovinsko pesmijo obarvan večer soustvarili sopranistka Andreja Zakonjšek Krt, pianist Primož Krt, violončelistka Karmen Pečar Koritnik in pihalna zasedba Orkestra Slovenske vojske. Pesmi o domovini sta recitirala osnovnošolca Zoja in Jakob Krajnc.

Dr. Ignacija Fridl Jarc, letošnja nagrajenka, se je najprej srečala s tistimi, ki so Glaserjev srebrnik že prejeli. Vpisala se je tudi v knjigo častnih gostov Glaserjevega salona z galerijo.

Vrhunec prireditve je bil premierno predvajan filmski portret nagrajenke in podelitev srebrnika. Dr. Ignacija Fridl Jarc je v zahvalnem nagovoru dejala, da je najbolj znana osebnost Malečnika prav duhovnik in pesnik ter prevajalec Marko Glaser, ki je ta kraj neizmerno ljubil in svoje župljane nagovarjal z besedami ljubi bratje, preljubi in podobno. »Spraševala sem se,« je nadaljevala nagrajenka, »od kod toliko ljubezni in toliko radosti nad življenjem, kot sta izpričani tudi v njegovih spisih. Pravzaprav sem našla odgovor v tem, da se Vaš kraj ne rabi meriti z veličino in številom prebivalstva, da tukaj ne živite iz volje do moči, ampak da tukaj živite voljo do ljubezni, ki jo pravzaprav vsak dan v Vas prebuja tudi Marija z Vam bližnje Gorce.  Taki kraji so za našo ljubo, drago Slovenijo še prav posebej dragoceni. Samo v krajih, ki se ne merijo po tem, kakšno moč imajo, ampak po tem, koliko ljubezni prinašajo v našo skupnost, v našo narodno skupnost, v našo ljubo domovino, in s kakšno ljubeznijo jo napolnjujejo, so tista garancija, da bo ta država preživela in živela. Zakaj iz skupnosti in samo iz skupnosti lahko zraste občutek ponosa in časti na to, da smo povezani v nekaj povsem posebnega, v nekaj, kar je samo naše, drugačno od drugih in kar nas neizmerno radosti… Prepuščam se današnjemu kulturnemu dogodku z ljubeznijo, ki ste jo vedno znova in znova, drage Malečničanke in Malečničani, vzbujali v meni. Nisem bila jaz eden izmed tistih ključev pravzaprav, ki jih imate tudi v svojem grbu, s katerimi sem Malečniku odpirala vrata v prestolnico in širšo Slovenijo. Vi ste bili tisti ključ, ki ste mene naučili ljubezni. Ljubezni do skupnosti in zato tudi ljubezni do naše domovine. Hvala Vam za to. Bog blagoslavljaj nam drago Slovenijo in obilje blagoslova nam dragemu Malečniku.« 

Dr. Ignacija Fridl Jarc je v Malečnik prišla kot sogovornica in soustvarjalka, ki se je z našo župnijsko skupnostjo stkala v dolgoletno vez resničnega zaupanja in medsebojnega bogatenja. Kot tajnica in urednica Slovenske matice je prepoznala vrednost župnijske knjižnice Jurija Borešiča — dragocene institucije, ki v našem kraju hrani knjigo kot duhovno in kulturno dobro. Pod njenim okriljem in z njenim strokovnim vodenjem je Slovenska matica skupaj z župnijsko knjižnico Jurija Borešiča pripravljala literarne natečaje za osnovnošolce iz vseh osnovnih šol v Sloveniji in zamejstvu — natečaje, ki so iz Malečnika segli do vsakega kotička slovenskega kulturnega prostora, ne glede na to, ali so otroci odraščali v dolini ali v mestu, znotraj meja ali zunaj njih. To ni ostala lokalna pobuda — prerasla je v nacionalno gesto in odprla prostor, v katerem so mladi bralci in pisci prvič spoznali, da je njihov glas vreden zapisa in da literatura ni privilegij, temveč pravica vsakogar, ki seže po besedi. Taki natečaji niso administrativni projekti — so darovi prihodnosti.

V okviru Glaserjevega festivala, letnega kulturnega praznika naše župnije, kjer je sodelovala kot članica odbora, pa tudi sicer je dr. Ignacija Fridl Jarc v Glaserjevem salonu z galerijo večkrat osebno prevzela vlogo voditeljice kulturnih večerov in s tem teh večerov ni le popestrila, temveč jim je dala tisto strokovno in humanistično globino, po kateri smo prepoznani v širšem prostoru. V naš kraj je pripeljala pisce in literarne ustvarjalce, ki sem sicer ne bi zašli, in s tem naši skupnosti pokazala, da kultura ni privilegij mest, ampak da je pravica vsakega kraja, ki si jo upa zahtevati.

Njeno svetovanje pri postavitvi in ureditvi župnijske knjižnice ter pri vprašanjih varovanja sakralne dediščine je bilo neprecenljivo. Ne le strokovno — bilo je osebno in velikodušno. Takšna je pomoč, ki jo daje človek, ki ve, da so sakralni objekti in specialne knjižnice prav tako del slovenskega kulturnega zaklada kot nacionalne institucije v prestolnici.

Prav letos je pri Slovenski matici izšla monografija Marko Glaser: Izbrana dela — knjiga, ki je za naš kraj in za slovensko kulturno zgodovino enkratnega pomena. Dr. Ignacija Fridl Jarc je pri nastanku tega dela izdatno sodelovala in s tem ne le počastila spomin na Glaserja, temveč ga je vrnila v živi kulturni spomin.

Glaserjev srebrnik nosi ime po Marku Glaserju, malečniškem župniku, uglednem mariborskem kulturniku in dobrotniku, ki je verjel, da je kultura pogoj za dostojanstvo skupnosti. Dr. Ignacija Fridl Jarc je ta nauk živela pri nas — z navzočnostjo, s strokovnostjo, z iskrenostjo in s tisto vrsto ljubezni do kulture, ki ne loči med velikim in malim, med mestom in vasjo, med akademijo in župnijsko knjižnico.

Iz vsega navedenega je Župnijski pastoralni svet na svoji seji 12. 5. 2026 sprejel sklep, da se dr. Ignaciji Fridl Jarc z iskreno hvaležnostjo in globokim spoštovanjem podeli župnijsko odlikovanje — Glaserjev srebrnik.

Valerija Bračko

 

 

nalagam novice...