Župnijska knjižnica Jurija Borešiča (foto: Žan Kelbič / Župnija Malečnik)

Župnijska knjižnica Jurija Borešiča
Malečnik 34
2229 Malečnik
Dr. Sebastijan Valentan, vodja knjižnice
Darinka Budja, bibliotekarka (tel.: 031212606)
kjb@rkc.si
 

ODPIRALNI ČAS (izposoja)
vsak torek med 08.00 in 10.00 ter 16.00 in 17.00 uro
vsako prvo nedeljo v mesecu med 8.30 in 10.00 uro

Cenjene člane obveščamo, da bo knjižnica zaradi dopustov znova odprla svoja vrata 13. avgusta 2024.

-----------------------------------------------

V okviru naše župnije deluje Župnijska knjižnica Jurija Borešiča (KJB). Je edina knjižnica v Malečniku, vključena v sistem COBISS, ki omogoča javno dostopnost gradiva in včlanitev vsem.

KJB je Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana (NUK) 16. 3. 2023 dodelila siglo oziroma evidenčno številko 51143 ter mednarodni standardni identifikator za knjižnice in sorodne organizacije (ISIL): SI-51143. KJB ima status specialne knjižnice in se ukvarja z zbiranjem, obdelovanjem, hranjenjem in posredovanjem knjižničnega gradiva.

Začetki KJB segajo v leto 1639. V njej je 100 knjižnih enot (raritet), ki jih ni v nobeni drugi knjižnici v Sloveniji, vključeni v sistem Cobiss. 

Trenutno je KJB v postopku zagotavljanja dostopa do knjižničnega gradiva in vnašanja gradiva v sistem COBISS. KJB hrani več kot 1.500 enot knjižnega gradiva, ki je tudi del dragocene kulturne dediščine.

Knjižnična zbirka KJB je vsebinsko povezana s strokovnim področjem Župnije Sv. Petra pri Mariboru - Malečnik. Knjižnično gradivo v KJB ima tudi lastnosti kulturnega spomenika. 

Bibliotekarsko področje je v KJB zaupano Darinki Budja. 

VČLANI SE (klik) - Izpolnjeno, natisnjeno in podpisano vpisnico dostavite v knjižnico ob predhodnem dogovoru z Darinko Budja, oz. skenirano vpisnico pošljite na naš e-naslov. Nato prejmete člansko izkaznico. Članarine ni. Polnoletni člani lahko letno prispevate prostovoljni dar v višini 10 eur za delovanje knjižnice.

Kako pogledam, če ima KJB knjigo, ki jo iščem?
Zelo preprosto. V sistemu cobiss+ (tukaj) v iskalni niz zapišete naslov knjige ali geslo in ime knjižnice.
 

- - - - - - - - - - - 

KJB se imenuje po duhovniku Juriju Borešiču, ki je 13. oktobra 1623 nastopil službo župnika v naši župniji in jo opravljal vse do svoje smrti 25. 5. 1639. Doma je bil iz Reke (Fiume).

France Zmazek v knjižnem delu Fara Sv. Petra pri Mariboru: krajepisno-zgodovinske črtice (samozal., Maribor 1879) poroča, da je Borešič imel knjižnico, ki jo je delno zapustil naši župniji ter tako prispeval k začetkom tukajšnje precej obilne knjižnice (v malečniški župnijski knjižnici je bilo leta 1861 kar 519 raznih del v 1240 zvezkih).
 

Ena najstarejših knjig v naši knjižnici je iz leta 1774 in gre za edini primerek v Sloveniji. Avtor je Aloysii Bellecii, v njej pa so zajete duhovne vaje Ignacija Loyolskega.
Leta 1839 jo je nabavil Marko Glaser, saj je v njej Glaserjev rokopis: "Ex libris Marci Glaser, Secretarii Consistorial." (konzistorialni tajnik).

ČASTNI ČLANI KNJIŽNICE

FIZIČNE OSEBE

Budja, Darinka, Malečnik
Konc Lorenzutti, Nataša - Šempas
Kocbek, Rafael - Malečnik
Kuntner, Tone - Ljubljana
Li, Xianmin - Kitajska

PRAVNE OSEBE

Narodna in univerzitetna knjižnica
Univerza Alma Mater Europaea - ECM
Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani
IZUM - Institut informacijskih znanosti
Celjska Mohorjeva družba
Slovenska matica
Pokrajinski arhiv Maribor
Nadškofijski arhiv Maribor
Umetniški kabinet Primoža Premzla
OŠ Malečnik
Kulturno-umetniško društvo France Marolt Malečnik

Podelitev častnega članstva in izkaznice pesniku Tonetu Kuntnerju 19. 4. 2024 v Glaserjevem salonu (foto: Jože Potrpin)

Župnijska knjižnica Jurija Borešiča - oddelek z omejenim dostopom
(foto: Žan Kelbič / Župnija Malečnik)

SLAVNOSTNI NAGOVOR RAVNATELJA NUK-a VILJEMA LEBNA OB ODPRTJU KNJIŽNICE

Slavnostni govornik ob odprtju knjižnice 20. 5. 2024 je bil ravnatelj NUK-a Viljem Leban
(foto: Žan Kelbič / Župnija Malečnik)

"Spoštovani,

zgodba in zgodovina imata isti koren, skupno jedro: to, kar se je zgodilo. Da bi vedeli, kaj se je zgodilo, in to povedali tudi drugim, moramo to, kar se zgodi, zapisati. Za to potrebujemo jezik in pisavo, v kateri zapišemo, kaj se je zgodilo. Mnogo zgodb tako sestavi zgodovino. Če se spomnimo, kaj se nam je zgodilo, vemo, kdo smo. Človek brez spomina ne ve, kdo je. Če narod nima spomina, ne ve, kdo je.

Zgodba in zgodovina pisave, zapisanega jezika, ki nam omogoča, da vemo, kdo smo, je že zelo dolga. Začela se je pred več kot pet tisoč leti in govori o enem največjih izumov človeštva. Sumerci so zapisovali v glinene ploščice. Hranili so jih tudi v zbirkah, danes bi rekli knjižnicah. Kasneje smo odkrili papirus, pergament, in papir. Zapisovali smo tudi v kamen in les. Pravzaprav še danes to počnemo. Nobeno drugo živo bitje nima jezika in pisave. Saj vemo: z besedo se sploh začne zgodovina sveta in človeka. Z besedo, ki smo jo zapisali.

Med najbolj znanimi zapisi je tisti, ki ga vsi poznate, ker nam o njem poroča knjiga, Biblija: gre za zapis o enem najpomembnejših zapisov vseh časov: "Gospod je rekel Mojzesu: izsekaj si dve kamniti tabli, kakršni sta bili prvi, da napišem na tabli besede, ki so bile na prvih tablah, ki si jih razbil... Napisal je na tabli besede zaveze, desetero besed.    Vzel je postavo in jo položil v skrinjo. (Exodus)

Postava, zaveza je bila zapisana beseda. Položena v skrinjo je bila v prostoru, ki je bil Najsvetejše. Prav lahko si predstavljamo, da bi bila postava zapisana v knjigi in ta bi bila položena v skrinjo zaveze. Najsvetejši prostor je v Bibliji prostor, v katerem je skrinja, v njej pa zapisane besede. Lahko bi ga, ta prostor, primerjali s trezorjem, v katerem hranimo rokopis Prešernove Zdravljice v Narodni in univerzitetni knjižnici. Podobno svet prostor je za nas.

Kot vidite, imajo knjižnice prav posebno mesto in prav posebno vrednost. Hranijo zapise, ki so pomembni za nas, kajti le z njimi vemo, kdo smo. Slovenci radi rečemo, da ima knjiga pri nas prav posebno veljavo. Da imata knjiga in književnost tako rekoč narodotvorni značaj. Že omenjeno Zdravljico smo vpisali na seznam evropske dediščine in stavbo, kjer jo hranimo, je že arhitekt Plečnik zasnoval kot tempelj, kot svetišče. Od časov, ko so za zapis postave Izraelovi sinovi postavili šotor in stesali skrinjo, se ni veliko spremenilo. Mi besedo, zapisano besedo, knjigo - še zmeraj častimo. No, včasih bolj, včasih manj goreče, a častimo jo.

Knjiga in zapisan jezik sta nam pomagala preživeti, že naši praočetje so vedeli, kako pomembna je knjiga in zapisana beseda v našem jeziku, 14. po vrsti smo na svetu prevedli Sveto pismo, med našimi verskimi, ideološkimi in političnimi spori in nesoglasji, smo vedno znali poskrbeti za slovensko knjigo. Danes denimo nihče ne nasprotuje temu, da zgradimo novo Narodno in univerzitetno knjižnico. Knjižnice knjige hranijo in dajejo v branje, danes tudi v digitalnem svetu, njihova misija pa ostaja enaka. Tisto, kar je zapisano, posredujejo naprej med ljudi in tako širijo našo kulturo, vedenje in poglabljajo zavest o nas samih. Vsekakor plemenita misija. Misijonarstvo besede, bi lahko rekli.

Pri nas je okrog 130 visokošolskih, 140 specialnih in 58 splošnih knjižnic z 290 enotami, ob teh več kot 20 samostanski in drugih cerkvenih knjižnic. Vsaka je dragocena in pomembna, kadar pa se zgradi kakšna nova, morda obnovi ali odpre za javnost, je praznik. Slovenske besede, kulture in naroda. Danes je tak praznik. Počaščen sem, da se lahko skupaj z vami veselim nove knjižnice. Naj vse gradivo, ki ste ga tako pozorno zbrali in uredili v novi knjižnici, še dolgo bogati vaše obiskovalce, bralce, in jih s tem trdno povezuje v skupnost. Našo skupnost."

MEDIJSKO POROČANJE

RTV SLO
Delo, 22. 5. 2024