Župnija Sv. Peter pri Mariboru sega v leto 1236, ko se prvič omenja kot župnija Sv. Petra na skali.
Prvo cerkev so postavili malteški vitezi iz Melja, ki so imeli na območju Malečnika posestva. Cerkev se omenja leta 1236, ko je bila pripadajoča vas v posesti nemškega viteškega reda (ad sacrum Petrum in villa nostra). Glede na patrocinij pa je cerkev gotovo starejša od prve omembe. Leta 1279 so to posest prodali benediktinskemu samostanu v Admontu; v dveh listinah, ki zadevata to prodajo, je cerkev sicer omenjena (circa Marcpurch apud sanctum Petrum; a le kot topografsko določilo in ne kot objekt prodaje, zato ni znano, komu je cerkev tedaj pripadala in kakšen status je imela.
Jernej Kocbek
Obstoj župnije je izpričan leta 1338, ko je župnik Hartnid privolil v namestitev kaplana pri kapeli sv. Ožbalta v Hrastovcu. Župnija se zatem pojavlja v popisu prebend 1455/56 kot ena od treh, ki jih je podeljeval mariborski župnik in to; da je bil mariborski župnik njen patron in advokat, potrjuje listina o ustanovitvi beneficija Andreja Holleneškega iz leta 1462 v hrastovski kapeli, ki je bil namenjen župniku pri Sv. Petru. Gleda na to, kolikor je znanega, gre za vikariatno župnijo mariborske župnije, pri kateri krajevni posestniki niso imeli pristojnosti. Četudi je prav mogoče, da so cerkev postavili že maltežani pred letom 1236, ni verjeti, da bi tam že takrat obstajal vikariat, sicer bi ga leta 1279 prevzel admontski samostan. Tako je treba njegovo ustanovite postaviti v zgodnje 14. stoletje. Vikariatna cerkev mariborske župnije je imela tu dominikalno posest in pobirala desetino. Župnik se tu prvič omenja šele leta 1338. Do druge polovice 18. stoletja so pod šempetrsko župnijo sodile cerkve Sv. Martina pri Vurbergu (Dvorjane), Sv. Marjete v Pernici (Pernica) in Sv. Barbare (Korena).
Prednica današnje cerkve je do leta 1730 stala nekaj niže, od te je ostal zvonik, na katerem se še pozna povezanost s prvotno cerkvijo, ki je bila je tudi krajša, saj je segala samo do sedanjega prezbiterija.
Leta 1532 so Turki pustošili v okolici Maribora in so gotovo poškodovali obe cerkvi, kajti obe obnovljeni je leta 1535 na novo posvetil lavantinski škof Leonhard Peurl (tudi Pewerl, *1454, škof 1508-1536, †nov. 1536).
Leta 1615 se v vizitacijskem popisu v cerkvi omenjajo trije oltarji (glavni in oba slavoločna oltarja) in na pokopališču stara in razpadajoča kostnica (karner ali osarij praviloma cilindrične oblike). Prisotnost karnerja pa poudarja romanski izvor cerkve in njen pomen, da je bilo pri njej pravica do pokopavanja. V »kletni« prostor karnerja so pietetno shranjevali prekopane kosti in ti objekti so bili praviloma posvečeni sv. Mihaelu. Raba karnerjev je bila značilna za pokopališko kulturo romanskega časa, v gotiki je ta navada bila že v opuščanju; zato je v času te omembe zaradi opustitve te funkcije že razpadala.
Med vizitacijo leta 1668 se v cerkvi omenja lep marmorni krstilnik (baptisterij). Tega leta je mariborski kamnosek Mihael Ferz izdelal kamnite okvirje za pet oken in glavna cerkvena vrata, ki so še ohranjena, stilistično pa še močno spominjajo na manierizem pred-baročnega časa.
O tem, da so cerkev prezidali pričata vizitacijska zapisa iz leta 1701 in 1703. Prvi omenja, da je bila prejšnja cerkev zelo majhna in so jo zato povečali, drugi pa omenja v cerkvi že pet oltarjev in da je bilo »pred tridesetimi leti večji del cerkve na novo zgrajen«, »pred približno petnajstimi leti« pa so po naročilu krškega škofa zgradili tudi »veličastni« zvonik«, ki ga je dokončal škofov osebni stavbenik, tudi zakristija je bila obnovljena s škofovo privolitvijo.
V letih 1670/71 je ptujski kamnosek Adam Pillus v cerkvi položil kamniti tlak in kamnite polžaste stopnice.
Prejšnji glavni oltar
Leta 1670 je Janez Jurij Rossler, mizar in rezbar iz Lipnice, sklenil pogodbo za izdelavo glavnega oltarja, ki sta ga že leto zatem pozlatila mariborska slikarja Janez Jurij in Filip Khiendl. Glavni oltar naj bi imel ob strani dva para svedrastih stebrov in poleg patrona cerkve, kipa sv. Petra v tronu nastavka in ob straneh še kipe apostolov Jakoba in Andreja, v oltarnem zaključku t.j. v atiki pa kipe Katarine, Barbare, Rozalije in štiri angele. Ko je bil oltar končan so še istega leta pri mariborskem mizarju Benediktu Khusterju (v Mb om. od 1681-†1699) naročili stranska oltarja ob slavoloku oz. ob novem prezbiteriju, kar pomeni malo pred tem prizidanem koru. Oba oltarna nastavka sta imela ob strani po dva para svedraste stebre in oltarna krila. Ker se ne omenjajo kipi v oltarnem nastavku, so na tem mestu bile najbrž slike oltarnih zavetnikov. Oba oltarja so leta 1750 prenesli v cerkev na Gorci.
Tako je v sedemdesetih letih 17. stoletja cerkev precej polepšala svojo podobo.
Baročno obdobje
V 18. stoletju se za malečniško cerkev začenja povsem novo baročno obdobje. Drava je vse bolj spodjedala brežino in s tem ogrožala cerkev na nestabilnem sedimentnem pomolu. Zato se je župnik dr. Janez Sittich odločil za »prestavitev« cerkve. Številni viri iz druge četrtine 18. stoletja izpričujejo živahno dejavnost pri in v sedanji cerkvi.
V tlorisu v osi proti vzhodu ji sledijo zvonik, ladja in prostrani prezbiterij. Na zahodnem, oz. vstopnem delu ladje je pevski kor, ob straneh pa so tri plitve kapele in nad njimi v dolžini ladje še empore - galerije.
Letnica na slavoloku pove, da je bila cerkev posvečena leta 1730 s čimer so se zaključila glavna dela na in v cerkvi. Sergej Vrišer je opozoril, da se cerkev po zasnovi približuje cerkvi Sv. Trojice v Gradišču v Slov. goricah, ki so jo zgradili avguštinci, ta pa je nastala v okrilju graškega stavbarstva. Obstaja pa dopisovanje z graškim stavbarjem Bartolomejem Ebnerjem (ok. 1645-1716), ko su mu v letih 1694-1700) poravnavali neke zaostale dolgove, a njegovo ime je znano med štajerskimi stavbarji. Ebner je vodil največjo stavbarsko delavnico na Štajerskem in je veliko gradil po Carlonovih načrtih; Johann Joachim Carlone (Gradec 1653- 1713, Gradec, sin stavbenika in arhitekta Franza Izidorja), je bil eden najpomembnejših predstavnikov znamenite lombardske družine stavbenikov in arhitektov, ki je v Gradcu delovala v 17. in 18. stoletju.
Iz računov izhaja, da je leta 1736 mojster z vajencem izvedel na oboku štukaterska dela. Neznanega štukaterja pa lahko povežemo z italijanskimi mojstri, ki so bili takrat glavni izvrševalci te umetnostne obrti na Štajerskem. Štukature pa je slikarsko polepšala delavnica bratov Janeza in Matije Mittermayra iz Maribora. Štukature so poslikali z alegoričnimi motivi in latinskimi reki, ki jih je gotovo zbral in uredil graditelj cerkve župnik Sittich. Tudi pozneje sta tu delovala. Janez je poslikal in pozlatil kip Vstalega Kristusa in dva angela, Matija pa je naslikal postne slike, praviloma jih je bilo pet in te so v času Velikega dedna razobesili po cerkvi, ali jih postavili na oltarje. Matija je še izvršil druga dekorativna dela. V prezbiteriju sta naslikala arhitekturne dekoracije z vazami in girlandami. Podobne dekoracije s fresko Zadnje večerje so tudi na stropu oratorija nad zakristijo. Vse to kaže na skromnejše slikarije. Zato so leta 1871 povabili izkušenega furlanskega freskanta iz Gumina (Gemone) Jakoba Brolla (Gumin, 1834- Gumin, 1918), ki je s pomočniki preslikal medaljone na štukaturah, a tokrat z novimi motivi, s cerkvenimi očeti, evangelisti z angeli s simboli štirih poslednji reči in božjih čednosti.
Notranjščina je baročno ubrana z oltarji, slikami in štukaturami, s čimer se malečniška cerkev uvršča med pomembne spomenike štajerskega baroka kot primer celostnega baročnega spomenika.
Glavni oltar
Današnji do stropa segajoč glavni oltar (1737) je za baročni čas značilno timsko delo v katerem nastopajo rezbar, mizar, slikar in pozlatar (fastmaler; specializiran mojster, ki je poslikal/marmoriral in zlatil oltarne nastavke, prižnice, orgle…), ki finalizira delo na oltarju. Janez Matija Leitner (r. Pucheim, om. v Gradcu od 1723 in tu † 1763) je bil ugleden graški rezbar in mojster številnih oltarnih konstrukcij. Oltarni sliki Kristus izroča Petru ključe in v atiki Spreobrnjenje sv. Pavla, je naslikal njegov someščan Franc Ignaz Flurer (Augsburg, 1682 – Gradec, 1742), ki se je pred tem kot Attemsov dvorni slikar proslavil s freskami v grajski kapeli v Brežicah (1715), s freskami na gradu Podčetrtek, ok. 1717 (uničene) in s freskami v mogočnem Bistriškem gradu (kapela, stopnišče in Viteška dvorana, z zaključno letnico 1721). Pozlatarska in slikarska dela je opravil Valentin Karcher (ta je 1728 pozlatil mogočen Schoyev glavni oltar v Rušah).
Stranski oltarji
Stranski oltarji so si po kompoziciji podobni, so sicer skromno ornamentirani toda kipi in slike so precejšnje umetniške vrednosti.
Na levi so oltarji:
-Matere Božje, 1746, ves oltar s kipoma Joahima in Ane je delo graškega kiparja Filipa Jakoba Strauba (Wiesensteig na Württemberškem, 1706- 1774, Gradec, brat Jožefa), pozlato pa je opravil slikar Dominik Cocconi iz Maribora (po smrti moža slikarja Mavricija se je vdova in Holzingerjeva mati Marija po letu 1742 poročila z mariborskim slikarjem Dominikom Cocconijem in v tem zakonu so se rodili trije otroci; Holzingerjeva polbrata in polsestra)
-Janeza Krstnika, slika je delo neznanega, najbrž graškega slikarja
-Antona Padovanskega, mariborski kipar Jožef Straub (Wiesensteig na Württenberškem, 1712-1756, Maribor, brat Filipa). Sliko sv. Antona padovanskega je naslikal ljubljanski slikar Valentin Metzinger (Saint-Avold, Lorena, 1700-1759, Ljubljana).
Na desni:
-Štirinajst priprošnjikov, skulpture Filip Jakob Straub; slika Štirinajstih priprošnjikov je delo graškega slikarja Franca Ignaza Flurerja.
-Janez Nepomuk, slika je delo istega graškega slikarja kot slika Janeza Krstnika
-Frančišek Ksaver, 1746 delo kiparja Jožefa Strauba, ob strani sta kipa sv. Apolonije in Lucije, slika Sv. Frančiška Ksaverja je delo ljubljanskega slikarja Valentina Metzingerja. Pozlatarska dela je opravil slikar Dominik Cocconi.
Več o Straubovih oltarjih v Malečniku
Tabernakelj je leta 1737 izdelal mariborski mizar Andrej Leeb (om. 1712, † 1739), njegov someščan rezbar Janez Walz (kipar v Mb, om. med 1733 in 1737, leta 1736 se je v Mb poročil z vdovo uglednega mb kiparja F. K. Reissa), pa figure in okrasje. Tabernakelj ni več ohranjen Waltzovo delo pa je prižnica (1737) in istega leta je izdelal še oltar pred cerkvijo (…altars ausser der Kirchen…). Leta 1844 je na oltarju sledilo nekaj dopolnil. Müller in Mizar Jožef Kainc iz Gradca sta izdelala nov tabernakelj. Od leta 1912 ima oltar kamniti spodnji del in tabernakelj, oboje pa je delo mariborskega kamnoseka Karla Kocjančiča (†1915). Pod oltarno menzo v stipesu je v zastekljeni skrinji voščena in oblečena figura z relikvijami rimskega mučenca sv. Favstina, ki je bil leta 1844 slovesno prenesena iz Gradca v cerkev na Gorci, zatem pa v kapelo pod zvonik Petrove cerkev. Šele, ko je bila kapelica oropana, je bil sv. Favstin prenesen na sedanje mesto.
Na levi v cerkvi je do leta 2021 viselo bandero Sv. Peter in Pavel, delo znanega ljubljanskega slikarja Fortunata Berganta (Mekinje pri Kamniku, 1721-1769, Ljubljana), ki se danes nahaja v Glaserjevem salonu z galerijo.
Orgle, 1795, delo Franca Schwarza, pozneje so jih nadomestili z novimi-sedanjimi.
Zvonovi. Srednji zvon je vlil Peter Zwelffer v Gradcu. Njegov je tudi zvon iz leta 1666 v zvoniku cerkve v Sv. trojici (Gradišču) v Slovenskih goricah. Tretjega in velikega iz 1760 in 1769 Martin Feltl prav tako iz Gradca, četrtega 1827 Martinov sin Janez. Ohranjen je le eden.
Zvonik. V jabolku vrh zvonika so ob obnovitvi leta 1877 našli škatlico z listino, da so zvonik leta 1779 povišali in prekrili z bakrom.
Pokopališče pri župnijski cerkvi so leta 1845 prestavili k cerkvi na Gorci. V župnijski cerkvi pa so še vedno pokopavali župnike in ugledne domačine v kripti ali »žerfu« (katakombah) pod cerkvijo v izmeri 12 x 4 m in v njej je 64 grobnih niš. Samo 24 grobov je zazidanih, drugi so prazni. V grobnici je je pokopanih tudi nekaj farank. Zanimivo je, da so ob njihovih imenih naslikane ženske avbe.
Oltar, ki stoji danes pred cerkvijo ob glavnem vhodu, se je rabil za maševanje v kripti. Katakombe ali kripta sodi med posebnosti šempetrske cerkve. Sprva je bil vhod iz cerkvene ladje, za cesarja Jožefa II, ki je leta 1782 izdal higienske zakone glede pokopavanja pa so jo morali zazidati in leta 1857 na novo odprli vhod z zunanje strani. Za sedanjim skromnejšim oltarjem je častno mesto za 10 krst, med njimi je grob dr. Janeza Krstnika Sitticha († 4. jan. 1759) graditelja sedanje cerkve, ki je umrl leta 1759 z nagrobnim napisom: «ReqVIesCat teMpLI reaeDIfICator«. Janez Krstnik Sittich je bil doma iz Celja. Bil je doktor teologije, najprej kaplan v Dravogradu, nato kaplan lavantinske in nato krške škofije. Šempetrska župnija mu je bila podeljena 4. dec. 1724, konfirmacijo pa je prejel od salzburškega nadškofa Frančiška Antonija 5. januarja.
Dr. Ferdinand Šerbelj
--------------------------------
Obsežno zgodovinsko študijo o šempetrski župniji je objavil Jože Mlinarič v: Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 1974: »Župnija sv. Peter pri Mariboru do ustanovitve samostojnih župnij v njenem okviru v drugi polovici 18. stoletja«.
Odlična je tudi knjižica Sergej Vrišer, Malečnik, Ljubljana, 1976 (62. zvezek zbirke vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije), a je do danes že veliko novih podatkov o zgodovini in opremi obeh cerkva pa tudi knjižica ni imela namena biti umzg. monografija obeh cerkva.