Matične knjige on-line          

 
AKTUALNO   

Kako lahko prejmem svetoletni odpustek v svetem letu 2025?

SVETO LETO 2025
 

Vabilo na slovesno umestitev gospoda župnika - 28. 9. 2025, 10.00
 

Mariborski nadškof metropolit je 01. 8. 2025 dotedanjega župnijskega upravitelja dr. Sebastijana Valentana imenoval za župnika naše župnije. Vsa župnija se veseli dogodka, ko bo dr. Valentan med slovesno sveto mašo na Slomškovo nedeljo, 28. 9. 2025, ob 10.00 tudi uradno umeščen kot župnik in bo malečniško župnijo vzel v posest.

Lepoto bogoslužja bo ob posebni simboliki prinašanja znamenj župniške službe povzdignilo petje župnijskega pevskega zbora, ki se mu bodo pridružili izvrstni glasbeniki: sopranistka Andreja Zakonjšek Krt, violončelistka Karmen Pečar Koritnik in trobentač Vid Jelenc.

Ob tej priložnosti bo dr. Valentanu vročeno priznanje Naša Slovenija 2025, ki ga bosta vročila dr. Herta Maurer Lausegger in Slavko Mežek.

Vse ljudi dobre volje iskreno vabimo k umestitveni sveti maši in nato na prijetno druženje ob lokalnih dobrotah na Glaserjevi ploščadi.

 

Vabilo k sodelovanju na adventnem bazarju 2025
 

Dragi ustvarjalci in ponudniki prazničnih izdelkov,

tudi letos v naši župniji pripravljamo adventni bazar, ki bo z bogato ponudbo, toplino in prazničnim vzdušjem razveselil številne obiskovalce (sobote in nedelje popoldan, 06. - 21. 12.).

Koga vabimo?

Vse, ki ustvarjate in ponujate:

• unikatne božične okraske,

• ročno izdelana darila,

• kulinarične dobrote (sladke in slane)

• ali druge izdelke, ki prinašajo praznično veselje.

Prijava

Število stojnic je omejeno, zato pohitite s prijavo! Prijave in dodatne informacije: zupnija.malecnik@rkc.si

Skupaj ustvarimo praznično vzdušje. Naj bo adventni bazar prostor druženja, topline in veselja, kjer bomo skupaj pričarali čaroben adventni čas.

 

PRENOS ŠKOFIJSKEGA SEDEŽA - SPOMINSKI DAN MESTNE OBČINE MARIBOR

 

Foto: Domovinsko društvo generala Rudolfa Maistra Maribor

Pred Muzejem narodne osvoboditve Maribor je 04. 9. 2025 potekala proslava Mestne občine Maribor ob občinskem spominskem dnevu - prenosu škofijskega sedeža iz Sv. Andraža na avstrijskem Koroškem v Maribor. Dan 04. september je eden od 4. spominskih dni, ki jih je leta 1995 z odlokom razglasila Mestna občina Maribor. Slavnostni govornik je bil dr. Sebastijan Valentan, zbrane pa je pozdravila podžupanja MOM Davorka Pregl.  V nadaljevanju objavljamo slavnostni nagovor dr. Valentana.

Spoštovana gospa podžupanja,
gospod nadškof metropolit,
cenjeni vsi navzoči!

»Operare - non quod jucundum, sed quod magis necessarium. / Delaj, ne kar je prijetno, ampak kar je bolj potrebno.«

To dragoceno misel si je v svoje duhovno vodilo Mihi sancta et cara zapisal prvi slovenski blaženi in prvi mariborski škof Anton Martin Slomšek. Ta misel je bila maksima, življenjsko vodilo vsega njegovega delovanja in poslanstva, ki je končno rezultirala v dejanju z epohalnimi posledicami za slovenski jezik, narod in kasneje državo ter seveda za mesto Maribor – prenos škofijskega sedeža iz Sv. Andraža ali Andreja na avstrijskem Koroškem v naše mesto. Ne gre se čuditi, da je mariborski mestni svet leta 1995 z odlokom odločil, da bo eden od štirih signifikantnih spominskih dni mesta, ki se bo obeleževal vsako leto, tudi 4. september, torej dan, ko je leta 1859 škof Slomšek v Maribor prenesel sedež škofije ter s tem omogočil mestu prosperiteto in večji ugled.

»Pozdravljeno, ljubo mesto Maribor, z zelenimi goricami ovenčano! Danes obhajaš svoj praznik, kakršnega tvoji očetje niso videli in tvoji otroci ne bodo doživeli. Pozdravljena, novo urejena lavantinska škofija, ki se veseliš, da so izpolnjene tvoje dolgoletne želje in je škofovski sedež prestavljen v tvojo sredino. Moja dolžnost je, in zato sem prišel k vam, da oznanjam čast Bogu in mir ljudem«.

To so besede, s katerimi je Slomšek na današnji dan pred 166 leti v mariborski stolnici nagovoril Mariborčane in z njimi ratificiral svoja prizadevanja ter pričakovanja mnogih, med njimi takratnega župana Otmarja Reiserja, ki je Slomšku dal parole d'honneur za zgodovinski trenutek in je v oscilaciji med Ptujem, Celjem in Mariborom igrala pomembno vlogo.

Kot vsak večji projekt je bila tudi prestavitev škofijskega sedeža delo velikega števila ljudi z nespornim idejnostnim primatom.

Naj mi bo dovoljeno, da v tej konstelaciji izpostavim osebnost, ki je nosila velik del organizacijskega bremena – to je bil duhovnik in pesnik Marko Glaser, eden  mojih predhodnikov pri vodenju župnije v Malečniku. S Slomškom sta se spoznala v 30. letih 19. stoletja. Že kot kanonik lavantinskega stolnega kapitlja je Slomšek v vlogi gostujočega pridigarja leta 1844, 8. septembra, ko je glavni praznik Marijinega svetišča na Gorci, obiskal Glaserja v Malečniku. Njuno prijateljstvo je skozi leta rastlo in doseglo stopnjo takšnega zaupanja, da ga je Slomšek pooblastil za vzpostavitev potrebnih institucij za delovanje škofije v Mariboru, kot so škofijska rezidenca, stolnica, bogoslovno semenišče in  kapiteljska hiša. Pri svojem delu je Glaser sodeloval s škofom Slomškom in drugimi cerkvenimi oblastmi ter bil v tesnih stikih s takratnim mariborskim županom Reiserjem in mariborskim mestnim magistratom.

Ko je škof Slomšek na podlagi Tarnóczyjeve spomenice in poslanih predlogov mest sprejel sklep, da bo Maribor postal škofijsko mesto – to je bilo pet let pred dejanskim prenosom sedeža – je začela Glaserjeva vloga pri tem poslanstvu še bolj naraščati. Slomšku se je pisno zahvalil za njegovo velikodušno pripravljenost na žrtve in za korist Maribora in Slovencev ter dodal, da je razpoloženje »v ubogem in duhovno zaostalem Mariboru za novo škofijo vsesplošno ugodno, med slovensko duhovščino pa naravnost entuziastično.« Glaserjevo delo je bilo usmerjeno tudi v pravne posle, saj je prav on na podlagi Slomškovega pooblastila v škofovem imenu oziroma v imenu škofije recimo podpisal kupno in darilno pogodbo za škofijsko rezidenco, sodeloval pa je tudi pri reševanju vprašanja dokončne razmejitve med sekavsko in lavantinsko škofijo. Da Glaserjev položaj pri prenosu škofijskega sedeža ni bil omejen le na mesto Maribor, kaže njegova korespondenca z deželnimi in državnimi oblastmi, pa tudi s salzburškim nadškofom.

Slomšek je Glaserjevo predanost in požrtvovalnost izjemno cenil, kar je pokazal tudi po tem, ko je bil sedež škofije že prestavljen v Maribor. Glaserja je imenoval za konzistorialnega svetovalca in prisednika pri cerkvenem sodišču. Vse to je kasneje potrdil Slomškov biograf Franc Kosar, ki je zapisal, da je Slomšek o Glaserju pogosto pripomnil, da brez njegove brezmejne požrtvovalnosti prav gotovo ne bi prišlo do preselitve škofijskega sedeža v tako kratkem času, mogoče pa sploh nikoli. To je najlepši dokaz, da je bil Marko Glaser ključna vez med Slomškom in vsemi deležniki, ki so bili posredno ali neposredno nosilci pomembnih odgovornosti za Slomškovo življenjsko delo. Končno pa je Glaserjeva vloga resonirala še v cesarskem odlikovanju. Zaradi izrednih zaslug je Slomšek cesarju predlagal, da Marka Glaserja povzdigne v naziv častnega kanonika. Svoj predlog je utemeljil z besedami, da je eden največjih dobrotnikov in pospeševalcev tega za Cerkev in državo imenitnega dejanja prav Marko Glaser. Tako se je tudi zgodilo in odlikovanje je s cesarskega dvora prišlo 6. novembra 1859, le dva meseca po tem, ko je Slomšek zasedel škofijski sedež v Mariboru.

»Non quod jucundum, sed necessarium/ Ne kar je prijetno, ampak kar je potrebno«. Ta misel je glede na vse doslej znano bila tudi Glaserjevo vodilo pri tem pomembnem delu.

Danes torej slavimo. Vzdušje je praznično. Kako tudi ne bi bilo, ko pa so nam veliki očaki naroda, vizionarji, med katerimi prav posebej izstopata Slomšek in Glaser, začrtali smer in tlakovali pot, da lahko danes ponosno stopamo po njej.

Ta pot se ni začela pred 166 leti, pač pa bo v zvesti kontinuiteti kmalu stara 8 stoletij. Mariborska nadškofija (prej lavantinska škofija) bo namreč čez nekaj dni prav v mariborski stolnici pod geslom Iz korenin vere in kulture za prihodnje rodove slovesno pričela s triletnim obhajanjem svoje 800-letnice. Njen sedež v srcu Maribora je perpetualno znamenje duhovne oaze in miru našega mesta.

Iskreno se zahvalim gospodu županu za zaupanje, da sem Vas smel nagovoriti na tem svečanem dogodku.

 

Mariborski nadškof metropolit mons. Alojzij Cvikl je župnijskega upravitelja v Malečniku dr. Sebastijana Valentana imenoval za župnika iste župnije. Imenovanje stopi v veljavo s 01. 8. 2025. Datum slovesne umestitve po obredniku, ki jo bo opravil gospod dekan, bo sporočen naknadno.

Dr. Valentan 5. leto opravlja službo župnijskega upravitelja naše župnije. Ob imenovanju za župnika je dejal: "Pet let je kar primerna doba, da človek spozna ljudi, s katerimi dela, in župnijo, ki mu je zaupana. Z veseljem sem dal soglasje gospodu nadškofu, da me sedaj imenuje tudi za župnika, to je lastnega pastirja starodavne malečniške župnije. Hvaležen sem vsem, ki so me v teh petih letih podpirali, posebno v zahtevnih prvih dveh letih, in vsem, s katerimi nadaljujemo pot vere in prijateljstva v Kristusu."

Veselimo se tega imenovanja in gospodu župniku iskreno čestitamo.
 

PRENOVA ZUNANJOSTI MARIJINE CERKVE NA GORCI
 

Cerkev pred letom 2008

Spoštovani ljudje dobre volje, cenjeni Šempetrčani in vsi ostali!

S skupnimi močmi, dobro voljo in vero smo lani uspeli zaključiti naš večletni in velik projekt obnove fasade župnijske cerkve Sv. Petra. Vsem, ki ste bili del te lepe zgodbe, še enkrat iskrena hvala.
Ne more se vsaka župnija ponašati z dvema pomembnima cerkvama. Malečniška župnija pa je takšen primer. 

V tem svetem letu 2025 je Marijina romarska cerkev na Gorci tudi svetoletna cerkev in še posebej kraj molitve, skupnosti in duhovne tolažbe. Da bi tudi njena zunanjost lahko govorila o tem, da je to cerkev, na katero smo vsi, še posebej pa domačini ponosni, bo potrebno začeti s potrebnimi deli.

Gorska cerkev je ena lepših Marijinih gotskih cerkva v Sloveniji. Njena prva omemba sega v leto 1493, listina pa se v originalu nahaja v Gradcu.  Cerkev stoji sredi pokopališča in je pokrajinski akcent na griču z vinogradi. Njena krajinska dominanta, saj je vidna daleč, ji daje poseben pomen skozi zgodovino vse do danes. O sami obnovi cerkve v preteklosti imamo malo podatkov. Iz vizitacijskih zapisov je razvidno, da je bila leta 1773 v celoti obnovljena. Drugo večjo obnovo je cerkev doživela v času Marka Glaserja leta 1860. Iz obstoječih virov je znano, da je bila fasada ponovno obnovljena leta 1965 in nato leta 2008, saj je bila pred tem v katastrofalnem stanju. Cerkev zaradi svoje lege stoji v vremenskem smislu na izrazito izpostavljeni točki, kjer veter, padavine z vetrom in močna sončna pripeka vplivajo na obstoj barvnega sloja, ometa in naravnega kamna. 

Kljub dejstvu, do so vse strani fasade na objektu izdelane iz enakega materiala, so se zaradi razlik v vlažnosti in temperaturi na posameznih  mestih pojavile intenzivnejše rasti mikroorganizmov. Znano je, da so najbolj ogroženi deli fasade vetrovne in severne strani, senčne lege in podzidki. Na fasadi se pojavljajo kot temni madeži, posebej izrazito se vidijo na zahodni strani cerkve z zvonikom.

Ker bi fasado Marijine cerkve na Gorci radi rešili pred nadaljnjim propadanjem, smo se v župniji skupaj odločili, da s strokovnjaki, ki so obnavljali fasado župnijske cerkve, pristopimo tudi k sanaciji gorske cerkve. V ta namen so bili narejeni prvi izračuni, ki so se ustavili pri vsoti 80.000 eur.  

Ponovno se obračam na Vas, ki Vam je mar za lepoto sakralnih spomenikov v domačem kraju, da nam po svojih močeh pomagate. Vsak dar bo dobrodošel, večji darovalci pa bodo napisani na plošči, ki bo nameščena za glavni oltar gorske cerkve.

1.000 eur – zlati;        500 eur – srebrni;      300 eur – bronasti darovalec

V gorski cerkvi so bila skozi dolga stoletja narejena številna obnovitvena dela in prenove. Na nekaterih lahko še danes preberemo imena ljudi, ki jim je bila Marija na Gorci posebej blizu. Verjamem, da je tako še danes. Hvala vsem, ki boste svoj dar nakazali na župnijski TRR ali ga prinesli v župnišče. Prav vsi boste vpisani v starodavno knjigo dobrotnikov. Bog povrni vsem.

 

MINISTRSTVO ZA KULTURO ZAVRNILO SOFINANCIRANJE OBNOVE MARIJINEGA SVETIŠČA NA GORCI
 

Ministrica za kulturo, dr. Asta Vrečko, nas je obvestila, da njeno ministrstvo ne bo podprlo sanacije fasade Marijinega svetišča na Gorci, ki velja za eno najlepših gotskih cerkva v Sloveniji. Enako odločitev nam je sporočila pred dvema letoma, ko smo se prijavili na razpis njenega ministrstva za obnovo fasade župnijske cerkve Sv. Petra.

Sakralna dediščina priča o zgodovinskem razvoju naroda, lokalnih skupnosti in duhovnosti. Ohranja zgodovinsko kontinuiteto in identiteto slovenskega prostora. Vključuje izjemne umetniške in arhitekturne dosežke, pogosto delo priznanih umetnikov in mojstrov različnih obdobij. Državna podpora zagotavlja, da se te vrednote ne izgubijo zaradi propadanja in pomanjkanja sredstev. Sakralni objekti so še vedno živa mesta vere in skupnosti, njihovo ohranjanje pa pomeni podporo svobodi veroizpovedi in kulturni raznolikosti. V številnih vaseh in mestih so cerkve osrednji elementi lokalne identitete, zato ima njihovo ohranjanje tudi funkcijo družbene kohezije in ohranjanja nematerialne kulturne dediščine. Mnoge župnije nimajo dovolj sredstev za ustrezno vzdrževanje kulturnih spomenikov. Državna pomoč omogoča enakopravnost tudi manjšim, podeželskim skupnostim, kjer je prostovoljna moč omejena. Slovenija je zavezana mednarodnim konvencijam (npr. UNESCO, Evropska konvencija o varstvu arhitekturne dediščine, Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem), ki zahtevajo aktivno ohranjanje celotne kulturne dediščine – tudi sakralne, zato je sofinanciranje del zakonske odgovornosti in kulturne politike države.

Žal naša dva primera kažeta na izrazito odklonilen odnos države do spoštovanja in ohranjanja pomembnih kulturnih spomenikov z močno zgodovinsko in estetsko vrednostjo ter duhovno komponento. Sprašujemo se kako dolgo bo vzdrževanje najpomembnejših objektov še lahko slonelo izključno na plečih domačinov. Menimo, da bi moral biti pristop države drugačen in obžalujemo pristop kulturnega ministrstva pod vodstvom dr. Aste Vrečko.

Doslej je znano, da so bili iz sofinanciranja izločene še druge župnije, ki so se prav tako prijavile na javni razpis: Stolna župnija Maribor, Frančiškanski samostan Sv. Ane v Kopru in Župnija Sv. Jožef na Studencih v Mariboru.

O primeru Marijinega svetišča na Gorci v Malečniku in zavrnilni odločbi Ministrstva za kulturo, ki je več župnijam sporočilo, da nujnih projektov vzdrževanja in ohranjanja kulturne dediščine ne bo podprlo, se seznanja tudi mednarodna javnost.

V nadaljevanju objavljamo prevod izjave duhovnika iz znamenite Žiline na Slovaškem, dr. Martina Daniška: "Znan mi je primer v Sloveniji, kjer je Ministrstvo za kulturo zavrnilo finančno podporo za obnovo fasade znamenite cerkve Blažene Device Marije na Gorci v Malečniku pri Mariboru. Preseneča me, da je ministrska komisija ta marijanski romarski kraj na Gorci v Malečniku prepoznala le kot regionalen, pri tem pa popolnoma prezrla dejstvo, da ta cerkev spada v mednarodno marijansko romarsko pot, ki vodi tudi mimo našega znamenitega romarskega svetišča v Levoči na Slovaškem."

"Sono a conoscenza di un caso in Slovenia, dove il Ministero della Cultura ha rifiutato il sostegno finanziario per il restauro della facciata della rinomata chiesa della Beata Vergine Maria sulla Gorca a Malečnik, vicino a Maribor. Mi sorprende che la commissione ministeriale abbia classificato il santuario mariano sulla Gorca a Malečnik come regionale, ignorando completamente il fatto che questa chiesa fa parte del percorso mariano internazionale, che passa anche accanto al nostro celebre santuario mariano a Levoča, in Slovacchia."

Hvaležni smo za podporo iz tujine, ki nam veliko pomeni. O primeru bomo slovensko in mednarodno javnost obveščali tudi v prihodnje.

 

PRIDIGA PETROVE NEDELJE
 

Foto: Žan Kelbič

Dragi bratje in sestre, dragi prijatelji!

»Spomini so kot iskre, ki pod pepelom tlijo.
Ko jih razgrneš vedno znova zažarijo.«

Ta misel Johanna Wolfganga von Goetheja, ene osrednjih osebnosti evropske predromantične književnosti, se je uresničevala v meni teh zadnjih nekaj tednov do praznika prvakov apostolov Petra in Pavla, ki ga obhajamo prav danes. Spomini so zažareli ob listanju družinskih albumov, gospa tajnica ŽPS Valerija pa je za mojim hrbtom, seveda dobronamerno, preko izjemnih zvez z mojimi domačimi in prijatelji poskrbela, da ste v nekaj teh osebnih spominov, ki so jih v videu naslovili hommage, lahko pogledali tudi vi.

Živo, kot bi bilo včeraj, se spominjam današnjega dne pred natanko 15. leti, ko sem v mariborski stolnici med petjem litanij svetnikov ležal na tleh in ko je nadškof posvečevalec name položil roke in me posvetil v duhovnika.

Pot do tistega nepozabnega trenutka je bila razmeroma dolga, a izjemno lepa in bogata. Bolj konkretno sem stopil nanjo na praznik brezmadežne, ki je bil tudi rojstni dan mojega dedka in birmanskega botra, 8. decembra 2003, ko sem bil sprejet v Marijino kongregacijo slovenskih duhovnikov in bogoslovcev in oblekel črn talar, na katerega je bila pripeta svetinjica brezmadežne. Na praznik Jezusovega krsta, 09. januarja 2005 sem sprejel službo lektorata in leto kasneje službo akolitata ali mašnega strežnika. V baziliki na Ptujski gori sem bil 22. septembra 2007 sprejet med pripravnike za diakonat in prezbiterat in 08. novembra 2009 v cerkvi sv. Petra in Pavla na Ptuju posvečen v diakona.

Leta 2010, prav na današnji dan, pa je nastopil trenutek, ki me je najbolj od vseh naštetih zaznamoval za vse življenje – posvetitev v sveti red prezbiterata ali duhovništva. Nadškof posvečevalec, dr. Franc Kramberger, ki bo prav danes popoldne v Lenartu obhajal 65. let duhovništva in 45 let škofovstva, mi je takrat zastavil 5 vprašanj:

Ali hočeš biti zvesti sodelavec škofa, zvesto oznanjati evangelij in katoliško vero, še posebej sveto evharistijo in sveto spoved posebej skrbno in pobožno obhajati, moliti za zaupane vernike ter nazadnje z Božjo pomočjo Bogu darovati za zveličanje ljudi. Na vseh 5 vprašanj sem odgovoril: hočem.

Sledilo je še eno, izjemno pomembno vprašanje za katoliško tradicijo in disciplino: Ali obljubiš meni in mojim naslednikom spoštovanje in pokorščino?

V popolni svobodi duha sem z nedeljenim srcem odgovoril: obljubim. To je pomenilo, za razliko od drugih poklicev, da ne bo mogoče uveljavljati svoje volje, svojih interesov, pač pa, da se daš popolnoma na razpolago Cerkvi, predstojnikom, da deluješ tam, kamor te preko njih postavi božja previdnost.

Duhovnik. Božji maziljenec.

»Posvečena so tvoja usta, govori sveto! Posvečene so tvoje roke, delaj sveto! Posvečene so tvoje oči, glej na nebeško!« je v svoje duhovno vodilo, ki je izšlo pod naslovom Mihi sancta et cara (Meni sveto in drago) zapisal bl. škof A. M. Slomšek, eden največjih prijateljev našega Marka Glaserja.

In po predstojnikih me je pot v duhovniškem služenju vodila najprej za 3 leta v Ravne na Koroškem, nato za leto dni v Lenart v Slov. goricah, zatem pa je sledilo skoraj 6 let trdega dela, študija prava in sklepanja novih, mednarodnih prijateljstev in poznanstev v večnem mestu Rimu in Vatikanu. Rim je bil takrat zame drugačen, kot je danes in kot je bil prej. Ob vseh mogočnih fontanah, obeliskih in kupolah, ki jih vsak dan obišče na deset tisoče ljudi, je visela nad menoj teža izjemne odgovornosti, da svojih predstojnikov in domačih ne bi razočaral in da se domov ne bi vrnil s tistim, za kar sem bil poslan. 

Ta bojazen se je povečala, ko sem mentorju doktorata prof. dr. Stefanu Muecklu oddal v recenzijo prvi dve poglavji. Mislil sem, da mi gre kar dobro in da bom študij zaključil predčasno, pa je bila realnost drugačna. Vse lepo po vrsti. Mentor mi je za prvo srečanje poslal natančno določen termin. Dobila sva se v prečudoviti biblioteki palače sv. Apolinarija. Na mizo je dal mapo z osnutkom mojega doktorskega dela in rekel: (Addentriamoci nel Mar Rosso). »Pa stopiva v rdeče morje.« Pojma nisem imel, kaj naj bi to pomenilo, dokler nisem v svojem delu ob črnih črkah videl polno rdeče barve. Več kot polovico je bilo potrebno napisati na novo. Takrat sem se spomnil, kot še velikokrat kasneje, na besede, ki sem jih izrekel pri posvečenju: OBLJUBIM. Lotil sem se dela in ga z Božjo in Marijino pomočjo uspešno dovršil, nekako potolažen od starejših sobratov, ki so mi povedali, da v Rimu na takšno preizkušnjo postavijo vsakega študenta, da preverijo, če prenese tudi tovrstni pritisk. Mnogi ga, žal, niso.     

Obljubim je znova odzvanjalo v meni, ko me je po vrnitvi iz Rima gospod nadškof prosil, da poleg delovnega mesta na fakulteti, ki me je čakalo, in dela na cerkvenem sodišči za eno leto začasno prevzamem še župnijo v Malečniku. To obljubljeno eno leto, k čemur sem dal pristanek, se je podaljšalo že na pet let in vsako jutro se vprašam, če je res že toliko.

Verjetno jih ne bi bilo, če ne bi bilo tukaj vas, pridnih in delavnih ljudi, ki ste predani svoji župniji, ki se zavedate vrednosti bogate sakralne dediščine in ki čutite odnos do svojih prednikov, a želite hkrati pustiti tukaj sled tudi zanamcem.

Vsakdo izmed vas je dragocen v božjih očeh, vsak s svojimi talenti in darovi, ne eden nad drugim, ampak vsi z vsemi.

Ko sem pred 5. leti prišel med vas, mi je več kdo dejal: v Malečniku ti ne bo lahko. Ljudje so eden proti drugemu, razdeljenost je velika. Počasi sem začel ugotavljati in vsi vi potrjujete, da to sploh ni res. Med nami se čuti velika povezanost, pripadnost, dogodki, ki jih prirejamo, so zmeraj lepo obiskani, kot homogeno skupnost nas poznajo blizu in deleč. Radi preživljamo čas skupaj.

Rad sem med vami, dragi moji Šempetrčani. Toplo mi je pri srcu, ko slišim, da brni kosilnica okrog župnišča, v vinogradu ali med kapelicami. Hvala, ker razumete, da se Vam ne morem vedno pridružiti, sem si pa pridržal ekskluzivno pravico, da japonske vrbe na Glaserjevi ploščati in limonovce obrezujem sam. Vesel sem, ko se po župnišču razlega petje in pevci vadijo za bogoslužje, ko otroci stiskajo na kavni avtomat v veži in polivajo kakav - no, tega sem že manj vesel, - ko je v zimskem času toplo zakurjena lončena peč v učilnici, ko čakamo, kdo bo prvi na sobotni kavi, ko slišim Vašo – našo govorico, kako ste praznovali prviče ali radi posedeli v prikleti…

Življenje oziroma Božja previdnost me je peljala po takšni poti, da sem se srečeval s predsedniki, kardinali, dvema papežema in drugimi dostojanstveniki, a najlepša srečanja so vedno z običajnimi ljudmi, polnimi srčnosti in dobrote.

Večino svojega življenja sem preživel v cerkvenih institucijah, ki so mi dale izobrazbo in odprle pot v svet. Kamorkoli po svetu sem prišel sem se ravno v cerkvenih ustanovah počutil kot doma. In to je veličina naše vere in Katoliške cerkve – da smo vsi na isti Petrovi barki, ki jo sedaj krmari papež Leon XIV., in da nas pelje še bliže Jezusu, domov, kjer so že naši dragi rajni, ki nas bodo nekoč, ko bo Bog tako določil, sprejeli in objeli.

Hvala vsem za Vašo dragoceno podporo, dragi župljani, prijatelji. Hvala mojim domačim, brez katerih ne bi bil to, kar sem. In hvala Bogu, ki vse čudovito ureja in vodi, če mu ostajamo zvesti.

Praznujmo skupaj praznik naše vere, našega župnijskega zavetnika sv. Petra, ponosno, da smo kristjani, kot mož, ki mi je te dni dejal: »Prav veselim se, da bom lahko na Petrovo nedeljo v beli srajci pri praznični maši.« Danes je praznik za vse nas.

»Moja njiva so srca ljudi.« To Slomškovo misel sem si izbral za novomašno geslo. Bog daj, da bi jo še dolgo skupaj obdelovali. Amen.

Dr. Sebastijan Valentan, župnijsku upravitelj

 

15 LET DUHOVNIŠTVA DR. SEBASTIJANA VALENTANA IN 5 LET VODENJA ŽUPNIJE
VIDEO
 

 

ZIDAK PAPEŠKE BAZILIKE ZA MARIJINO CERKEV V MALEČNIKU
 

Predstavniki malečniške župnije v Rimu prevzemajo zidak

V mesecu marcu letos je rimski kardinal Rolandas Makrickas, nadduhovnik koadjutor papeške bazilike Marije Velike v Rimu s posebnim pismom obvestil župnijskega upravitelja v Malečniku, dr. Sebastijana Valentana, da Marijinemu svetišču na Gorci namenja zidak svetih vrat.

Kardinal Makrickas še zapiše, da želi v tem jubilejnem letu upanja še bolj poudariti globoko duhovno vez, ki obstaja med papeško baziliko Svete Marije Velike in svetiščem na Gorci, ter da lahko tudi znamenja prispevajo k temu, da ta duhovna povezanost postane še bolj vidna, zidak pa predstavlja dodaten izraz bližine papeške bazilike s svetiščem na Gorci.

Ob nedavnem romanju malečniške župnije v Rim (med 12. in 14. 6. 2025) so se Malečničani udeležili tudi slovesne svete maše v papeški baziliki Marije Velike, kjer so po njej predstavniki župnije prevzeli zidak svetoletnih vrat, ki bo prihodnje leto vzidan v prenovljeno fasado Marijinega svetišča na Gorci v Malečniku.

Marijina cerkev na Gorci je bila leta 2023 z duhovno sorodstveno vezjo pridružena papeški baziliki Marije Velike, ob tem pa je papež Frančišek gorski cerkvi podelil še privilegij popolnega odpustka. Gre za edino cerkev v Sloveniji, ki ji je ta odpustek podelil prav papež Frančišek.
 

Zidak papeške bazilike s certifikatom za Marijino svetišče na Gorci

Dodatna razlaga

Sveta vrata se nahajajo v rimskih bazilikah in se odpro vsakih 25 let - v rednem svetem letu, lahko pa izjemoma tudi prej, če papeži razglasijo izredna sveta leta. Sveta vrata, ki se ob sklepu svetega leta vedno zazidajo z zidaki, se odpro s posebno slovesnostjo, ki ji pravimo recognitio (prepoznanje). Gre za obred, pri katerem se potrdi, kot pomeni latinski izraz, da so sveta vrata, zaprta v zadnjem jubileju, nedotaknjena in zapečatena, pripravljena, da se ponovno odprejo za novo sveto leto.

Pred tem obredom podrejo zid, ki zapira sveta vrata v notranjosti bazilik, in izvlečejo kovinsko škatlo, ki je tam shranjena od dneva zaključka zadnjega jubileja (v našem primeru Jubileja usmiljenja, 20. novembra 2016). V škatli je shranjen ključ, s katerim so se odprla sveta vrata 24. decembra 2024 zvečer, potem še ročaji in pergament listine, ki potrjuje njihovo zaprtje, pozlačene opeke in nekaj medalj, vključno s tistimi iz pontifikatov papeža Frančiška, Benedikta XVI. in Janeza Pavla II.

EDINA CERKEV V SLOVENIJI S TRAJNIM ODPUSTKOM PAPEŽA FRANČIŠKA

   
Bazilika Marije Velike/Snežne (foto: Vatican Media) in Marijino svetišče na Gorci

Ob smrti priljubljenega papeža Frančiška so se pojavila in se še pojavljajo najrazličnejša ugibanja o tem, kako je papež Frančišek povezan s Slovenijo. Ugotovimo lahko, da ima njegova povezanost s Slovenijo in Slovenci posebno mesto, a prav iz njegovega dvanajstletnega pontifikata izhajata dve neizpodbitni dejstvi, ki sta posebni in unikatni: papež Frančišek je otrokom iz Malečnika pri Mariboru poslal lastnoročno podpisano pismo s suhim žigom in naše starodavno Marijino svetišče povezal z baziliko Marije Velike/Snežne v Rimu, kjer je sedaj pokopan.

Leta 2023 je bilo znamenito Marijino romarsko svetišče na Gorci v Malečniku pri Mariboru z duhovno sorodstveno vezjo pridruženo papeški baziliki Marije Velike/Snežne v Rimu, papež Frančišek pa mu je hkrati s to pridružitvijo podelil dar popolnega odpustka, ki ga lahko verniki prejmejo v omenjeni cerkvi. Gre za edino cerkev v Sloveniji, ki ji je dar popolnega odpustka za vse čase podelil prav papež Frančišek. To pomeni, da je bilo odpustke v omenjeni cerkvi pod določenimi pogoji mogoče prejemati že pred razglasitvijo svetega leta in da jih bo mogoče prejemati tudi po tem, ko se bo sveto jubilejno leto zaključilo. 

V Sloveniji je več cerkva, ki so povezane s papeško baziliko Marije Velike in ki lahko podeljujejo popolne odpustke, Marijino svetišče na Gorci v Malečniku pa je edino v Sloveniji, ki mu je ta privilegij podelil prav papež Frančišek, na kar smo izjemno ponosni.

V teh dneh se je število obiskovalcev in romarjev Marijinega svetišča na Gorci zelo povečalo, kar pa spričo omenjenega dejstva ne preseneča. Verjamemo, da bo to cerkev v prihodnje obiskalo še več obiskovalcev prav zato, ker je v njeni "starejši sestri" v Rimu pokopan papež, ki je tej cerkvi vtisnil trajno znamenje. Mnogi, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov v Rim ne morejo podati, lahko tukaj v molitvi in prošnji pred Marijino čudodelno podobo doživijo notranje zadoščenje in mir. 

 

Iz gibanja KULTURA-NATURA SLOVENIJA so sporočili, da je med letošnjimi prejemniki priznanja Naša Slovenija 2025 (usklajeno s priznanji Europa Nostra), ki se podeljuje za zgledne dosežke pri ohranjanju in uveljavljanju slovenske kulturne in naravne dediščine, tudi dr. Sebastijan Valentan.

Priznanja je doslej prejelo 150 prejemnikov iz Slovenije in zamejstva. Priznanje Naša Slovenija je sooblikovalo zelo razvejano mrežo pripadnikov gibanja ter izjemno bogat nabor zglednih vsebin na celotnem skupnem slovenskem kulturnem prostoru, tudi v zamejstvu in po svetu.

Predsednica odbora za podelitev priznanj je dr. Herta Maurer-Lausegger, znana slovenistka in etnologinja iz Celovca. Podelitev priznanj Naša Slovenija 2025 bo 22. 6. 2025 v Kropi.

 

ODSTRANJENA OBJAVA

V soglasju s člani Župnijskega pastoralnega sveta smo na našem fb profilu in župnijski spletni strani objavili pogled na to, kako naj poteka cerkveni pogreb. Na fb se je razvila zanimiva, koristna, mestoma pa, žal, tudi žolčna razprava, ki s samo vsebino objavljenega ni imela nobene zveze. Vse to kaže, da ljudje naše objave pozorno spremljajo in da o vprašanju posmrtnega življenja tudi razmišljajo. Dve naši objavi o pogrebu sta bili deljeni tudi na fb strani Malečničani, vendar je bila druga kmalu umaknjena iz nepojasnjenega razloga. Glede na to, da je bila objava spoštljiva, se sprašujemo, koga je zmotila do te mere, da si je vzel pravico in jo odstranil. Menimo, da bi bilo pravilneje odstraniti žaljive komentarje, ne pa objave. Vse to kaže na to, da je fb stran Malečničani v domeni ozke skupine ljudi, ki lahko po mili volji objavljajo karkoli želijo, drugačnega mnenja, pa čeprav je spoštljivo, pa ne prenesejo in si uzurpirajo pravico cenzorstva. Takšna dejanja obžalujemo. Komu je fb stran Malečničani namenjena, vsem Malečničanom ali le nekaterim? Spodaj je objavljen naš zapis v celoti. 

 

Kako naj poteka krščanski pogreb?

V Malečniku imamo pretežno še cerkvene pogrebe, tj. tiste z navzočnostjo duhovnika ali diakona. Civilni so bolj redkost. Kadar svojci vernega pokojnika organizirajo pogreb, je prav, da se pokojnemu omogoči cerkveni pogreb s sveto mašo zadušnico. Sveta maša naj bi bila še pred pokopom, kar pomeni, da se pokojnika prinese v cerkev (v krsti ali žari) in se sveta daritev obhaja ob njegovih posmrtnih ostankih. Temu pa sledi pokop. Včasih je slišati, da se svojci odločijo za mašo takoj po pogrebu, z izgovorom, češ, saj vsi pogrebci ne bodo šli v cerkev. Vprašanje, ki je na mestu, se glasi: Kdo je v središču pogrebne svečanosti oziroma komu je namenjena, pokojnemu ali pogrebcem? Omogočite pokojnim, da še zadnjič ležijo v domači cerkvi in se skupaj z domačimi, prijatelji in znanci ločijo od tega sveta pri najsvetejši daritvi - sveti maši.

Ko se krščen človek loči od tega sveta in svojci prosijo za cerkveni pogreb, jim v naši župniji duhovnik ponudi možnost, da članice Župnijske Karitas v vežici ali cerkvi na dan pogreba ob prispetju krste ali žare molijo molitev rožnega venca. To je zelo lep običaj, dušo rajnega se priporoča v molitev, ki jo podpira zbrano občestvo. Kot pesem in glasba spremljata slovo od pokojnika pri grobu, je zelo hvalevredno, če se to zgodi tudi pri pogrebni sveti maši. Kakor recitirana molitev tudi pesem in glasba spodbujata razmislek ter duhovno tolažbo, ko duša potuje proti rajski slavi.

Naša prva objava o cerkvenem pogrebu je dosegla lep odmev in podporo, veliko je bilo delitev fb objave, zato bomo s podobnimi razmišljanji nadaljevali. Kot je civilni del pogreba v domeni države (njen vidni simbol je trobojnica na pogrebu), je cerkveni del pogreba v domeni Katoliške Cerkve (oziroma duhovnika kot njenega predstavnika na župniji). Pomeni, da tako država kot Cerkev določata smernice, vsaka pač v okviru svojih pristojnosti. Da Cerkev ne bi smela govoriti o tem, kako naj izgleda cerkveni pogreb za njene člane, bi bilo pa že kar nenavadno. Podobno, kot če bi vsi lahko govorili o tem, kdo lahko parkira na dvorišču, samo lastnik zemljišča bi moral molčati.

Pogreb s sveto mašo ali bogoslužjem, med katerim je krsta ali žara pokojnika prisotna v cerkvi, ni nikakršna izjema niti drugod po svetu. Tudi vidnejše osebnosti so se od tega sveta poslovile prav na ta način. Pomislimo na pogreb britanske kraljice Elizabete II., ameriškega predsednika Jimmyja Carterja, skladatelja in glasbenika Slavka Avsenika ali pa recimo pisatelja Borisa Pahorja in mnoge druge.

Pogrebno sveto mašo ali mašo zadušnico daruje duhovnik na dan pogreba. V Sloveniji, tudi v Malečniku, obstaja navada, da za pokojnika poleg pogrebne maše, darujemo tudi mašo v osmini (to je v obdobju osmih dni od smrti ali pogreba), 30 dan (ali mesec dni po pogrebu) in obletno (na prvo ali katerokoli drugo obletnico pogreba/smrti pokojnega). Lepa in spodbude vredna je odločitev sorodnikov in prijateljev pokojnika, da namesto cvetja ali sveč ob pogrebu naročijo mašo za pokojnika, ali darujejo svoj dar v dober namen (za župnijo, misijone, Karitas…) ter se tudi sami vključijo v molitev za rajnega. Hvaležni smo vsem, ki to storite in tudi na tak način podprete našo župnijo ter vzdrževanje sakralnih objektov, da bodo mogli tudi naši zanamci v njih slaviti Boga.

Sveta maša je najbolj dragoceno ‘darilo’, ki ga lahko naklonimo našim pokojnim: s sveto daritvijo jih priporočamo božjemu usmiljenju in jim izkazujemo hvaležnost. V misalu (mašni knjigi) je več različnih obrazcev maš za rajne: ob pogrebih, na obletnico, ob različnih spominih. Zakaj se rajnih posebej spominjamo na določene dneve? Zanimiva je razlaga v starokrščanskem spisu Apostolska konstitucija (ok. 370), ki se sklicuje na svetopisemske dogodke. Tretji dan je Gospod vstal od mrtvih, sedmi dan je Bog dokončal delo stvarjenja in je počival – ta božji počitek je podoba večnega miru, ki ga želimo našim rajnim, trideset dni pa je ljudstvo žalovalo za Mojzesom.

Delno povzeto po Škofiji Koper in reviji Ognjišče

nalagam novice...