Matične knjige on-line          

 
AKTUALNO   

Kako lahko prejmem svetoletni odpustek v svetem letu 2025?

SVETO LETO 2025
 

Slovesna umestitev župnika Valentana
 

Za našo župnijo in kraj je bil v nedeljo, 28. 9. 2025, ki je bila tudi Slomškova, pomemben trenutek, ki se bo zapisal v zgodovino. Mariborski dekan in kanonik Danijel Lasbaher je dr. Sebastijana Valentana slovesno umestil za župnika naše župnije. Gospod župnik je s tem dejanjem župnijo tudi vzel v posest. Vsa župnija se veseli tega dogodka, saj smo ga dolgo pričakovali.

Lepoto bogoslužja je ob posebni simboliki prinašanja znamenj župniške službe povzdignilo petje župnijskega pevskega zbora pod vodstvom Marije Duh, ki so se mu pridružili sopranistka Andreja Zakonjšek Krt, violončelistka Karmen Pečar Koritnik, pianist Jože Vagner in trobentač Vid Jelenc.

Uvodoma je zbrane v cerkvi in posebej gospoda dekana pozdravil župljan Andrej Perko, tajnica ŽPS in ŽGS je nato prebrala dekret nadškofa Cvikla o imenovanju dr. Valentana za župnika, ki je za tem izrekel prisego in izpovedal vero. Umestitelj je župniku izročil simbole župniške službe, ki so jih prinašali: Andreja Marko (evangelij), Jože Fluher (ključ župnijske cerkve), Maksimilijan Šuman (ključ gorskega svetišča), mati župnika Lidija Valentan (molitveno knjigo-brevir). Za tem je umestitelj dr. Valentana postavil v službo župnika in ga blagoslovil. Ob sklepu je čestitko župniku v imenu župnije izrekel Robert Stopajnik, član tajništva ŽPS, v dar pa so mu izročili posodice za sveta olja. Mestni svetnik mag. Zdravko Luketič je zbrane nagovoril kot predstavnik Mestne občine Maribor. Dr. Valentanu je bilo nato vročeno priznanje Naša Slovenija 2025, ki sta ga vročila Slavko Mežek in dr. Ignacija Fridl Jarc. Cerkev so okrasile Mojca, Bernarda in Polona Kelbič, skrita darovalka pa je v ta namen poklonila 60 belih orhidej. V besedah zahvale se je na vse obrnil župnik Valentan.

Sledilo je prijetno druženje ob lokalnih dobrotah na Glaserjevi ploščadi.

Na predvečer umestitve je v župnijski cerkvi potekal slavilni večer, ki ga je s petjem oblikovala družina Mlinarič. V tem večeru smo našo župnijo in njene prebivalce izročili Božjemu in Marijinemu varstvu ter se zahvalili za vse, ki so v tej župniji dolga stoletja delali in molili. BOGU IN VSEM HVALA ZA VSE. Ostanimo povezani v veri in žrtvovanju za našo župnijo.
 

Pozdravni nagovor Andreja Perka na začetku svete maše

 

Spoštovani vsi navzoči, cenjeni gostje, dragi župljani,

predvsem pa pozdravljen med nami stolni dekan in kanonik gospod Danijel Lasbaher.

Iskreno pozdravljeni v naši župnijski cerkvi, kjer smo zbrani pri posebni, le redko doživeti sveti maši, med katero bo za župnika naše župnije umeščen gospod dr. Sebastijan Valentan.  

Po pooblastilu gospoda nadškofa metropolita boste Vi, gospod dekan, vodili obred umestitve, med katerim bo gospod župnik šempetrsko župnijo vzel v posest.

Naj bo današnji trenutek priložnost, da se kot župnijska skupnost zahvalimo Bogu za dar župnika, ki bo po svojih močeh in z Božjo pomočjo še bolj zavzeto vodil našo župnijo po poti vere, upanja in ljubezni.

Cenjeni gospod župnik Sebastijan, skupaj z nami boste soustvarjali občestvo, ki se napaja iz Kristusove ljubezni in zakramentov Cerkve. Vabimo vas, da s svojim znanjem, srcem in predanostjo služite ljudem, ki so vam zaupani. Naj bo vaše delo med nami prežeto z modrostjo, razumevanjem in predvsem s pastoralno ljubeznijo, ki nas povezuje in vodi bliže Bogu.

Ob tej priložnosti vas, dragi župljani, vabim, da gospoda župnika sprejmemo odprtih src in ga spremljamo z molitvijo, da bo njegovo delo med nami še naprej rodovitno, Vas, gospod dekan, pa prosimo, da obred umestitve vodite, da bo tudi po zunanjem znamenju potrjeno, kar v srcu že čutimo – da je gospod Sebastijan zdaj naš lastni pastir. Gospod dekan, iskreno dobrodošli med nami.
 

Čestitka Roberta Stopajnika v imenu župnije

 

Spoštovani gospod dekan, dragi gospod župnik, spoštovani bratje in sestre!
Danes smo dočakali dan, ko lahko končno nekaj povem na glas: zdaj Vas, gospod župnik, smemo tudi zares tako klicati. Do 01. avgusta letos ste bili »samo« naš župnijski upravitelj, od tega trenutka naprej pa ste v polnosti naš pastir – župnik župnije sv. Petra pri Mariboru.

Dragi gospod župnik, v imenu Župnijskega pastoralnega sveta, Župnijskega gospodarskega sveta in vseh ostalih sodelavcev Vam iskreno čestitam ob današnji umestitvi.

Današnji obred je uradno potrdil to, kar smo mi že občutili: da ste postavljeni med nas kot učitelj in oznanjevalec ter kot pastir, ki vodi ljudstvo k Bogu. To poslanstvo vam je danes uradno poverjeno in izročeno v polnosti.

Naša župnija je bogata s svojo dediščino. Cerkev sv. Petra, ki je s prenovo že zasijala v svoji lepoti, stoji kot središče našega občestva. Gorska cerkev pa je v teh dneh na začetku svoje obnove – in prav tako, kot bo obnova zunanjih zidov potekala postopoma, naj tudi naša vera in povezanost ob Vašem vodstvu vedno znova raste in se prenavlja.

Zavedamo se, da služba župnika ni lahka. Je pa lepa, ker je zakoreninjena v samem Kristusu, dobrem Pastirju, ki je Petru rekel: »Pasi moje ovce.« Od danes naprej ste Vi zares tisti, ki ste postavljeni, da to delo opravljate med nami. Mi pa želimo ob Vas stati kot sodelavci, kot bratje in sestre, kot skupnost, ki skupaj z Vami gradi živo občestvo.

Ob tem pa Vam, gospod župnik, želimo izročiti tudi simbolno darilo. To so posodice za sveta olja – za krstno olje, za krizmo in za bolniško maziljenje. Njihova simbolika je globoko povezana z Vašim poslanstvom: s krstom odpirate vrata v življenje vere, z maziljenjem krizme v izrednih primerih utrjujete vero katehumenov in z bolniškim maziljenjem prinašate trpečim moč in tolažbo. To darilo naj Vas spominja, da je Vaša služba namenjena človeku v vseh obdobjih njegovega življenja – od rojstva v milosti krsta do trenutkov preizkušnje in odhoda v večnost.

Naj Vas na tej poti spremlja moč Svetega Duha, varstvo nebeške Matere in priprošnja sv. Petra, zavetnika naše župnije. Še enkrat: iskrene čestitke ob današnjem slovesnem trenutku! Bog živi našega župnika in vso našo župnijo!

Nagovor mag. Zdravka Luketiča, mestnega svetnika Mestne občine Maribor
 

Spoštovani gospod dr. Sebastijan Valentan, spoštovane župljanke, župljani, spoštovani gosti!

Zaradi zadržanosti podžupana me je zaprosila kolegica svetnica Vladimira Cokoja, ki je neodložljivo zadržana, da v imenu posvetne oblasti prenesem pozdrave gospodu župniku in vsem zbranim na tem praznovanju. Pozdravljam pa vas z veseljem tudi v svojem osebnem imenu, saj s Šenpetrom in Gorsko Marijo nisem povezan samo preko posvetne oblasti, ampak tudi preko cerkvene, kot član Malteškega viteškega reda. Malteški red je v srednjeveški preteklosti imel svojo komendo v Melju, a so jo oblastniki v preteklosti, žal, pustili tako žalostno propasti. Prav malteški red je bil pobudnik, da se zgradi cerkev Mariji na Gorci. Za mali šmaren kot prostovoljec v okviru Malteške pomoči pomagam romarjem, ki potrebujejo pomoč pri obisku romarskega bogoslužja.

Poglejte to cerkev, te slike v cerkvi, Gorsko Marijo: kjer je prisotna Ljubezen, ima umetniško delo brezčasno vrednost. Pa dela v Glaserjem salonu in dogodki, ki se v njem dogajajo. Spreminjajo svet, spreminjajo ga na bolje. Župljani malečniške župnije ste lahko ponosni na svoje prednike in pogumno ter samozavestno stopate v prihodnost.

Maribor niso samo granitni trgi ali prenovljeni Rotovž. Maribor ima tudi svojo duhovno razsežnost in vrednost. Žal smo kristjani pogosto stigmatizirani. Duhovna vrednost del in dejanj pa prezrta.

Po teh nagovorih ob zaključku mašne slovesnosti bo mašnik dejal: »Pojdite v miru«. A z besedami »pojdite v miru« ni konec maše, ampak začetek prenašanja prejetega med evharistijo, berili in pridigo v vsakdanje življenje in družine. V evangelijih je zapis, da se je vernica z vero upanja dotaknila roba Jezusove obleke in je ozdravela. Pri evharistiji, ko prejmemo obhajilo, se dotaknemo Jezusovega mesa in krvi. Kruh – hostije in vino v kelihu se preko milosti in posvečenosti duhovnikovih rok pri vsaki evharistiji spremeni v Jezusovo meso in kri, ki ga z obhajilom prejmemo. Ta dar milosti moramo živeti v odnosu do sozakonca, otrok, sorodnikov, bližnjih in župnije. Zato po obisku svete maše ne moremo samo narediti nedeljske kljukice za opravljeno obveznost in z Jezusom zaključiti. To nadaljevanje maše je brez konca, neskončno v naš tok življenja.

Tako tudi današnja umestitev gospoda župnika ni konec petletne poti, ampak začetek tkanja niti naših življenj in dejanj. Kot je bil Glaser in drugi župniki, je tudi dr. Sebastijan Valentan povezovalec župnijske skupnosti.

Italijanski katoliški tednik je zapisal:

»Duhovnik je kakor sodnik pri nogometni tekmi. Četudi je najboljši, v vseh pogledih neoporečen in pravičen, vedno se bo našel kdo, ki mu bo vrgel v obraz: prodanec! Duhovnik je kakor jutranja glasba. Nekdo si želi, da bi bila mehka in počasna, drugi spet, da bi bila hitra in burna, tretji, ne počasna in ne hitra, četrti pa si je sploh ne želi. Duhovnik je človek kakor mi. Ni iz plastične snovi, ni iz voska, a tudi ne iz najtrše skale. Naj vendar potrpijo tisti, ki bi hoteli, da bi bil bolj bel kot sneg. Ni lažje stvari na svetu, a tudi ne bolj podle kot slabo govoriti o duhovnikih. Ne morejo se braniti, ni jim dano, da bi obračunali z obrekovalci. Duhovnik je pač duhovnik. In duhovnik je kakor grenčica: ni prijetna, a vedno ti bo prav prišla. Pa četudi bi duhovnik hudo grešil, pa četudi bi postal odpadnik, njegove roke bodo ostale vedno posvečene. In za vsakogar izmed nas bi bila največja sreča, če bi nam te roke ob uri smrti lahko dale odvezo.«

Človek ne more doumeti Božje veličine, človek tudi ne more doumeti Božje modrosti. Nič nam ne pomaga, da s človeško tehniko večamo svojo podobnost Božji moči, če ji nismo podobni v Božji dobroti. Naj dobrota, milost blagoslova in Gorska Marija spremljajo gospoda župnika in župnijo na romarski poti upanja. BOG VAS ŽIVI!

Pridiga dekana in kanonika Danijela Lasbaherja

 

Bratje in sestre,

danes obhajamo Slomškovo nedeljo. Sedaj sveti Janez Pavel II. je ob obisku na dan razglasitve Slomška za blaženega dejal: »Danes se posebej veselim z vami, ker bom razglasil za blaženega škofa A. M. Slomška. On je znamenje svetosti Cerkve na Slovenskem, priča Boga, ki vedno deluje sredi svojega ljudstva in v vsakem času in kraju kliče k evangeljski popolnosti in apostolski dejavnosti.« Škof Slomšek je postal blaženi, ker je Cerkev v njem prepoznala globoko osebno vero, ljubezen do Kristusovega telesa, Cerkve, in domovine. S pisano besedo v obliki poezije in proze ter preprostim in nazornim oznanjevanjem je prižigal luč v otrocih, mladini, v očetih in materah v učiteljih in vzgojiteljih.

Z Slomška bi lahko rekli, da je bil podoben preroku Amosu. Amosu ni bilo vseeno, kakšni odnosi so vladali med njegovim ljudstvom. Hudo mu je bilo ob dejstvu, ko so nekateri živeli v blagostanju in gledali le na svoje ugodje, ni jim pa bilo mar za mnoge, ki so živeli v stiski in velikem pomanjkanju. Opozarjal je, da jih bo Bog ob svojem času klical na odgovornost za njihovo ravnanje.

In evangelij je kot neke vrste nadaljevanka te zgodbe. Le, da se žanr prestavi. Bogatin in revež se znajdeta onkraj smrti. Zanimivo je, da bogatin nima osebnega imena (Bog nas kliče po imenu), revež pa pred Bogom ohrani svoje ime: Lazar. Jezus z zgodbo o bogatinu in ubogem Lazarju nakaže, kakšen bo konec tistih, ki uživajo v bogastvu samo zase in pri tem pozabijo na bližnjega, ki je potreben pomoči. Besedo bogastvo lahko razumemo širše: kot materialne (gmotne) dobrine, pa tudi kot darove in zmožnosti (talente), ki smo jih v življenju prejeli (tudi zdravje, znanje, moč …). Bogastvo ni samo denar, ampak vse to, kar nam omogoča, da dobro živimo.   Jezus nam ne očita našega blagostanja (saj so nam mnogi darovi bili položeni v zibelko prav od njega). Kaj nam očita? Če vse to, kar smo in kar imamo, zadržujem zgolj zase in nas ob tem niti malo ne briga bližnji.

Včasih se nam zdi samo po sebi umevno, da so nam dobrine, ki jih uživamo v življenju, navržene. Recimo, da smo zdravi in nam nič ne manjka, da imamo topel dom, obleko, hrano, starši službo, otroci pa starše, ki lepo skrbijo zanje. Toda nič ni samo po sebi umevno. Vsega tega bi lahko tudi ne imeli. Danes, v tem trenutku je veliko ljudi po svetu, ki so v pomanjkanju, ki trpijo zaradi vojn, zaradi lakote in drugih grozot. Pa tudi v naši neposredni bližini imamo ljudi, ki so prikrajšani v življenju zaradi invalidnosti, raznih bolezni, brezposelnosti, družinskih stisk.

Ob Jezusovi besedi se lahko vprašam: Ali sem hvaležen za vse to, kar imam? In zakaj je Bog ravno meni naklonil toliko srečo? Ker me ima rajši kot druge? Ne. Če smo v življenju srečni in živimo v blagostanju, nam je Bog dal toliko srečo z namenom, da bi mi osrečevali druge; da bi naklonjene nam dobrine radi delili s tistimi  v pomanjkanju. Ko nam Bog razsipno daje, nam hkrati tudi nalaga odgovornost, dolžnost, da delimo.

Gospod na vse zbira v eno veliko družino. Ena takih družin je tudi vaša malečniška župnija. Župnija je čudovit prostor za življenje po evangeliju. Znotraj župnije se najprej začuti, koliko smo med seboj povezami, koliko se med seboj čutimo. To kar naredite za župnijo, naredite za blagor skupnosti. Župnije ne sestavljajo plačanci, ampak živi iz vašega časa, ki ga posvečate župniji, vaših gmotnih dobrin, ki jih prinašate, vašega truda, ko vestno opravljate nekatera konkretna dela. Vaša osebna vera tako dobiva svojo podobo, svoj zunanji izraz.

Danes, na Slomškovo nedeljo, umeščamo Sebastijana Valentana za vašega rednega župnika. Sebastijan, Gospod Bog ti izroča to župnijo, to ljudstvo in nalaga odgovornost, da boš zanj skrbel kot dober pastir. Pastir brez ovc ni pastir, ker nima kaj pasti. In ovce brez pastirja - gorje jim, ker nimajo koga, ki bi jih vodil, usmerjal na prave pašnike. Dragi župljani župnije Sv. Petra, še naprej radi sodelujte z vašim župnikom. Naj bo to kraj, kjer je Jezusova beseda živa, ker je podprta s konkretnimi deli usmiljenja. 

Zelo ganljiv je prizor v zgodbi, ko bogatin prosi: »Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta, naj jih posvari, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!« In oče odgovori: »Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo… in če teh ne poslušajo, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.«

Bog nam pošilja močne ljudi, po katerih nam govori, kako naj živimo, kaj naj storimo, da dosežemo večno življenje. Ena takih močnih osebnosti za naš narod je bl. škof Slomšek in ob njem mnogi drugi, ki so živeli in živijo bogoljubno življenje.

Sebastijan, Gospod je vate položil veliko darov in sposobnosti. V tem smislu si bogatin, ampak bogatin z imenom. Vse to kar si prejel, si prejel kot orodje, s pomočjo katerega lahko vodiš in usmerjaš zaupano ti božje ljudstvo po poti upanja.

Dragi župnik Sebastijan, dragi župljani! Vaša pozicija je nad Mariborom. Iz Gorce se vidi celo mesto. Tako na nas lahko gledate zviška. Bodite takšna luč tu zgoraj, da jo bo opazilo celo mesto. Amen.

Zahvala dr. Sebastijana Valentana ob sklepu svete maše

 

»Jesen je druga pomlad, ko vsak list postane cvet.«

In že smo stopili v jesen, pobirajo se sadovi polj in vinogradov. Z dreves bo začelo odpadati listje in le tu pa tam bo ostal kakšen. In tisti bo, kot pravi uvodna misel, kot cvet, ker bo tako redek.

Redke so tudi slovesnosti, kot je današnja. Ker je manj duhovnikov in posledično manj umestitev. Ko pa se zgodijo, je za župnijo praznik, posebej še, če pomislimo na župnije, ki so v soupravi, brez župnika – tam tudi versko življenje počasi ugaša.

Danes je dan hvaležnosti, zato bomo ob sklepu skupaj zapeli zahvalno pesem, a še prej mi dovolite nekaj besed zahvale:

- gospodu dekanu, da je izvršil lep in simboličen obred umestitve – slovesno, kot piše v obredniku: obred slovesne umestitve;
- predstavniku Mestne občine Maribor, mag. Zdravku Luketiču, za pozdravne besede, Slavku Mežku za izročitev priznanja in seveda predlagateljem;
- mojim prijateljem – uporabnikom VDC Polž;
- tajnici ŽPS in ŽGS Valeriji Bračko za vso koordinacijo, Robertu Stopajniku za čestitke v imenu župnije, nosilcem župnijskih služb in vsem sodelavcem-prostovoljcem za njihovo pomoč in aktivno vlogo
- vsem župljanom, mojim domačim in prijateljem za podporo in molitev
- krasilkam: Mojci, Bernardi in Poloni ter skriti darovalki, ki je poklonila 60 belih orhidej;
- liturgičnim sodelavcem, našemu ŽPZ pod vodstvom Marije Duh, ki so se pripravljali posebej za to priložnost – in s kakšnim žarom so se pripravljali!;
- solistom: sopranistki Andreji Zakonjšek Krt, violončelistki Karmen Pečar Koritnik, trobentaču Vidu Jelencu in pianistu Jožetu Vagnerju – uvodoma nisem pričakoval, da vas bo toliko, a ste nas vse skupaj prijetno obogatili

Kot duhovnik in sedaj tudi umeščeni župnik se seveda v veliki odgovornosti sprašujem – kaj bo z našo župnijo. Da ima župnija župnika, še ni dovolj, da tukaj ostane živo krščanstvo, ki bo dajalo smisel našemu življenju, tolikokrat utrujenemu in izmučenemu od skrbi in dolžnosti vsakdana. Če bomo želeli prenašati plamen vere in vrednot naprej in ta plamen tudi ohranjati v našem srcu, ne bo dovolj, če bomo zadovoljni sami s seboj (Tolstoj pravi, da s tem kar ima, ni nihče zadovoljen, s svojo pametjo je pa vsak zadovoljen), ne bo dovolj, če bomo opravili dolžnost nedeljske maše in naredili kljukico, češ, moje krščanstvo se tukaj konča. Za to, da bomo ohranili plamen vere in ga razpihali, bo potreben skupen napor, kot je potreben, če želimo na vrh gore ali pa če želimo, da družina ostane povezana – zahteva čas, pozornost in medsebojno ljubezen.

Predvsem se ne bomo smeli bati stopiti v odnos z Bogom in bližnjimi - sožupljani. Sprejeti bomo morali kdaj navidezen poraz in poteptati svoj egoizem, svojo voljo za dobro drugega ter v sebi začutiti to, kar je zapisal veliki francoski pesnik in dramatik Paul Claudel: »Ni sramotno biti premagan v Ljubezni«. Sveti papež Janez Pavel II. pa dodaja: »Ljubezen mi je vse razodela.« Bog podira naše načrte, da bi ti postali božji.

Vsi čutimo, da so pred nami zahtevni časi. Svetovno gospodarstvo se maje, kot že dolgo ne, vojna žarišča se širijo, propad moralnih in etičnih vrednot se poglablja. Tega se vsi bolj ali manj zavedamo, a to črno misel odrivamo proč, ona pa se vsakič znova vrne. Edini korektiv, kot že tolikokrat v zgodovinskih prelomnicah, je Cerkev, ker nosi v sebi poroštvo večnosti, ker kaže obraz svetosti, ker jo je ustanovil Jezus Kristus, ki je bil zasramovan, zapuščen, ki se je spustil do globin naših grehov, da bi nas popeljal v lepši jutri. To nam dokazujejo svetli zgledi v Cerkvi, ki vzniknejo zmeraj znova, tudi v našem času. Naj nam bodo posamezniki, ki postavljajo Boga na prvo mesto v svojem življenju, zgled, po katerem bi želeli tudi sami živeti. Oni nam dokazujejo, da se da.

Zahtevno bo, dragi bratje in sestre, ker nas bo vedno manj – že zaradi demografske slike – in bo na nas breme večje. A važno je, da smo zgled mi, vsak zase, četudi uspeh ni takoj viden. Vedno se bomo soočali z ljudmi, ki jim bo vse pretežko, a, hvala Bogu, tudi z ljudmi, ki jim ne bo nič pretežko (ter s tistimi nekje vmes). In zaradi takšnih, ki bodo pripravljeni na žrtvovanje, bo župnija ostala prostor stabilnosti, varnosti in življenja, kjer se utrujeni okrepčajo, kjer ogenj vere nikoli ne ugasne, kjer bomo lahko drug drugega nosili v težavah in skupaj ustvarjali občestvo kot bratje in sestre, ob zavedanju, da je Božja moč večja od naših slabosti. Hudi duh bo sejal strah v naša srca, da ne bomo zmogli, da se ne da – to je njegova taktika, ne nasedimo mu. V takšni skušnjavi prosimo Boga za moč in milost. V boju med dobrim in zlim na koncu Bog vedno zmaga.

In bodite ponosni na župnijo v kateri živite, ki ima bogato zgodovino, imejte jo radi, kot vas ima vse rad župnik, ki vas zmeraj čaka, ki je tu za vas, da bi skupaj živeli bolje.

Naj bodo z nami naši zavetniki: bl. Devica Marija, sv. Peter, sv. Favstin in bl. A. M. Slomšek. Naj bo z nami Bog, ki je začetek in konec, alfa in omega.

 

Vabilo k sodelovanju na adventnem bazarju 2025
 

Dragi ustvarjalci in ponudniki prazničnih izdelkov,

tudi letos v naši župniji pripravljamo adventni bazar, ki bo z bogato ponudbo, toplino in prazničnim vzdušjem razveselil številne obiskovalce (sobote in nedelje popoldan, 06. - 21. 12.).

Koga vabimo?

Vse, ki ustvarjate in ponujate:

• unikatne božične okraske,

• ročno izdelana darila,

• kulinarične dobrote (sladke in slane)

• ali druge izdelke, ki prinašajo praznično veselje.

Prijava

Število stojnic je omejeno, zato pohitite s prijavo! Prijave in dodatne informacije: zupnija.malecnik@rkc.si

Skupaj ustvarimo praznično vzdušje. Naj bo adventni bazar prostor druženja, topline in veselja, kjer bomo skupaj pričarali čaroben adventni čas.

 

PRENOS ŠKOFIJSKEGA SEDEŽA - SPOMINSKI DAN MESTNE OBČINE MARIBOR

 

Foto: Domovinsko društvo generala Rudolfa Maistra Maribor

Pred Muzejem narodne osvoboditve Maribor je 04. 9. 2025 potekala proslava Mestne občine Maribor ob občinskem spominskem dnevu - prenosu škofijskega sedeža iz Sv. Andraža na avstrijskem Koroškem v Maribor. Dan 04. september je eden od 4. spominskih dni, ki jih je leta 1995 z odlokom razglasila Mestna občina Maribor. Slavnostni govornik je bil dr. Sebastijan Valentan, zbrane pa je pozdravila podžupanja MOM Davorka Pregl.  V nadaljevanju objavljamo slavnostni nagovor dr. Valentana.

Spoštovana gospa podžupanja,
gospod nadškof metropolit,
cenjeni vsi navzoči!

»Operare - non quod jucundum, sed quod magis necessarium. / Delaj, ne kar je prijetno, ampak kar je bolj potrebno.«

To dragoceno misel si je v svoje duhovno vodilo Mihi sancta et cara zapisal prvi slovenski blaženi in prvi mariborski škof Anton Martin Slomšek. Ta misel je bila maksima, življenjsko vodilo vsega njegovega delovanja in poslanstva, ki je končno rezultirala v dejanju z epohalnimi posledicami za slovenski jezik, narod in kasneje državo ter seveda za mesto Maribor – prenos škofijskega sedeža iz Sv. Andraža ali Andreja na avstrijskem Koroškem v naše mesto. Ne gre se čuditi, da je mariborski mestni svet leta 1995 z odlokom odločil, da bo eden od štirih signifikantnih spominskih dni mesta, ki se bo obeleževal vsako leto, tudi 4. september, torej dan, ko je leta 1859 škof Slomšek v Maribor prenesel sedež škofije ter s tem omogočil mestu prosperiteto in večji ugled.

»Pozdravljeno, ljubo mesto Maribor, z zelenimi goricami ovenčano! Danes obhajaš svoj praznik, kakršnega tvoji očetje niso videli in tvoji otroci ne bodo doživeli. Pozdravljena, novo urejena lavantinska škofija, ki se veseliš, da so izpolnjene tvoje dolgoletne želje in je škofovski sedež prestavljen v tvojo sredino. Moja dolžnost je, in zato sem prišel k vam, da oznanjam čast Bogu in mir ljudem«.

To so besede, s katerimi je Slomšek na današnji dan pred 166 leti v mariborski stolnici nagovoril Mariborčane in z njimi ratificiral svoja prizadevanja ter pričakovanja mnogih, med njimi takratnega župana Otmarja Reiserja, ki je Slomšku dal parole d'honneur za zgodovinski trenutek in je v oscilaciji med Ptujem, Celjem in Mariborom igrala pomembno vlogo.

Kot vsak večji projekt je bila tudi prestavitev škofijskega sedeža delo velikega števila ljudi z nespornim idejnostnim primatom.

Naj mi bo dovoljeno, da v tej konstelaciji izpostavim osebnost, ki je nosila velik del organizacijskega bremena – to je bil duhovnik in pesnik Marko Glaser, eden  mojih predhodnikov pri vodenju župnije v Malečniku. S Slomškom sta se spoznala v 30. letih 19. stoletja. Že kot kanonik lavantinskega stolnega kapitlja je Slomšek v vlogi gostujočega pridigarja leta 1844, 8. septembra, ko je glavni praznik Marijinega svetišča na Gorci, obiskal Glaserja v Malečniku. Njuno prijateljstvo je skozi leta rastlo in doseglo stopnjo takšnega zaupanja, da ga je Slomšek pooblastil za vzpostavitev potrebnih institucij za delovanje škofije v Mariboru, kot so škofijska rezidenca, stolnica, bogoslovno semenišče in  kapiteljska hiša. Pri svojem delu je Glaser sodeloval s škofom Slomškom in drugimi cerkvenimi oblastmi ter bil v tesnih stikih s takratnim mariborskim županom Reiserjem in mariborskim mestnim magistratom.

Ko je škof Slomšek na podlagi Tarnóczyjeve spomenice in poslanih predlogov mest sprejel sklep, da bo Maribor postal škofijsko mesto – to je bilo pet let pred dejanskim prenosom sedeža – je začela Glaserjeva vloga pri tem poslanstvu še bolj naraščati. Slomšku se je pisno zahvalil za njegovo velikodušno pripravljenost na žrtve in za korist Maribora in Slovencev ter dodal, da je razpoloženje »v ubogem in duhovno zaostalem Mariboru za novo škofijo vsesplošno ugodno, med slovensko duhovščino pa naravnost entuziastično.« Glaserjevo delo je bilo usmerjeno tudi v pravne posle, saj je prav on na podlagi Slomškovega pooblastila v škofovem imenu oziroma v imenu škofije recimo podpisal kupno in darilno pogodbo za škofijsko rezidenco, sodeloval pa je tudi pri reševanju vprašanja dokončne razmejitve med sekavsko in lavantinsko škofijo. Da Glaserjev položaj pri prenosu škofijskega sedeža ni bil omejen le na mesto Maribor, kaže njegova korespondenca z deželnimi in državnimi oblastmi, pa tudi s salzburškim nadškofom.

Slomšek je Glaserjevo predanost in požrtvovalnost izjemno cenil, kar je pokazal tudi po tem, ko je bil sedež škofije že prestavljen v Maribor. Glaserja je imenoval za konzistorialnega svetovalca in prisednika pri cerkvenem sodišču. Vse to je kasneje potrdil Slomškov biograf Franc Kosar, ki je zapisal, da je Slomšek o Glaserju pogosto pripomnil, da brez njegove brezmejne požrtvovalnosti prav gotovo ne bi prišlo do preselitve škofijskega sedeža v tako kratkem času, mogoče pa sploh nikoli. To je najlepši dokaz, da je bil Marko Glaser ključna vez med Slomškom in vsemi deležniki, ki so bili posredno ali neposredno nosilci pomembnih odgovornosti za Slomškovo življenjsko delo. Končno pa je Glaserjeva vloga resonirala še v cesarskem odlikovanju. Zaradi izrednih zaslug je Slomšek cesarju predlagal, da Marka Glaserja povzdigne v naziv častnega kanonika. Svoj predlog je utemeljil z besedami, da je eden največjih dobrotnikov in pospeševalcev tega za Cerkev in državo imenitnega dejanja prav Marko Glaser. Tako se je tudi zgodilo in odlikovanje je s cesarskega dvora prišlo 6. novembra 1859, le dva meseca po tem, ko je Slomšek zasedel škofijski sedež v Mariboru.

»Non quod jucundum, sed necessarium/ Ne kar je prijetno, ampak kar je potrebno«. Ta misel je glede na vse doslej znano bila tudi Glaserjevo vodilo pri tem pomembnem delu.

Danes torej slavimo. Vzdušje je praznično. Kako tudi ne bi bilo, ko pa so nam veliki očaki naroda, vizionarji, med katerimi prav posebej izstopata Slomšek in Glaser, začrtali smer in tlakovali pot, da lahko danes ponosno stopamo po njej.

Ta pot se ni začela pred 166 leti, pač pa bo v zvesti kontinuiteti kmalu stara 8 stoletij. Mariborska nadškofija (prej lavantinska škofija) bo namreč čez nekaj dni prav v mariborski stolnici pod geslom Iz korenin vere in kulture za prihodnje rodove slovesno pričela s triletnim obhajanjem svoje 800-letnice. Njen sedež v srcu Maribora je perpetualno znamenje duhovne oaze in miru našega mesta.

Iskreno se zahvalim gospodu županu za zaupanje, da sem Vas smel nagovoriti na tem svečanem dogodku.

 

Mariborski nadškof metropolit mons. Alojzij Cvikl je župnijskega upravitelja v Malečniku dr. Sebastijana Valentana imenoval za župnika iste župnije. Imenovanje stopi v veljavo s 01. 8. 2025. Datum slovesne umestitve po obredniku, ki jo bo opravil gospod dekan, bo sporočen naknadno.

Dr. Valentan 5. leto opravlja službo župnijskega upravitelja naše župnije. Ob imenovanju za župnika je dejal: "Pet let je kar primerna doba, da človek spozna ljudi, s katerimi dela, in župnijo, ki mu je zaupana. Z veseljem sem dal soglasje gospodu nadškofu, da me sedaj imenuje tudi za župnika, to je lastnega pastirja starodavne malečniške župnije. Hvaležen sem vsem, ki so me v teh petih letih podpirali, posebno v zahtevnih prvih dveh letih, in vsem, s katerimi nadaljujemo pot vere in prijateljstva v Kristusu."

Veselimo se tega imenovanja in gospodu župniku iskreno čestitamo.
 

PRENOVA ZUNANJOSTI MARIJINE CERKVE NA GORCI
 

Cerkev pred letom 2008

Spoštovani ljudje dobre volje, cenjeni Šempetrčani in vsi ostali!

S skupnimi močmi, dobro voljo in vero smo lani uspeli zaključiti naš večletni in velik projekt obnove fasade župnijske cerkve Sv. Petra. Vsem, ki ste bili del te lepe zgodbe, še enkrat iskrena hvala.
Ne more se vsaka župnija ponašati z dvema pomembnima cerkvama. Malečniška župnija pa je takšen primer. 

V tem svetem letu 2025 je Marijina romarska cerkev na Gorci tudi svetoletna cerkev in še posebej kraj molitve, skupnosti in duhovne tolažbe. Da bi tudi njena zunanjost lahko govorila o tem, da je to cerkev, na katero smo vsi, še posebej pa domačini ponosni, bo potrebno začeti s potrebnimi deli.

Gorska cerkev je ena lepših Marijinih gotskih cerkva v Sloveniji. Njena prva omemba sega v leto 1493, listina pa se v originalu nahaja v Gradcu.  Cerkev stoji sredi pokopališča in je pokrajinski akcent na griču z vinogradi. Njena krajinska dominanta, saj je vidna daleč, ji daje poseben pomen skozi zgodovino vse do danes. O sami obnovi cerkve v preteklosti imamo malo podatkov. Iz vizitacijskih zapisov je razvidno, da je bila leta 1773 v celoti obnovljena. Drugo večjo obnovo je cerkev doživela v času Marka Glaserja leta 1860. Iz obstoječih virov je znano, da je bila fasada ponovno obnovljena leta 1965 in nato leta 2008, saj je bila pred tem v katastrofalnem stanju. Cerkev zaradi svoje lege stoji v vremenskem smislu na izrazito izpostavljeni točki, kjer veter, padavine z vetrom in močna sončna pripeka vplivajo na obstoj barvnega sloja, ometa in naravnega kamna. 

Kljub dejstvu, do so vse strani fasade na objektu izdelane iz enakega materiala, so se zaradi razlik v vlažnosti in temperaturi na posameznih  mestih pojavile intenzivnejše rasti mikroorganizmov. Znano je, da so najbolj ogroženi deli fasade vetrovne in severne strani, senčne lege in podzidki. Na fasadi se pojavljajo kot temni madeži, posebej izrazito se vidijo na zahodni strani cerkve z zvonikom.

Ker bi fasado Marijine cerkve na Gorci radi rešili pred nadaljnjim propadanjem, smo se v župniji skupaj odločili, da s strokovnjaki, ki so obnavljali fasado župnijske cerkve, pristopimo tudi k sanaciji gorske cerkve. V ta namen so bili narejeni prvi izračuni, ki so se ustavili pri vsoti 80.000 eur.  

Ponovno se obračam na Vas, ki Vam je mar za lepoto sakralnih spomenikov v domačem kraju, da nam po svojih močeh pomagate. Vsak dar bo dobrodošel, večji darovalci pa bodo napisani na plošči, ki bo nameščena za glavni oltar gorske cerkve.

1.000 eur – zlati;        500 eur – srebrni;      300 eur – bronasti darovalec

V gorski cerkvi so bila skozi dolga stoletja narejena številna obnovitvena dela in prenove. Na nekaterih lahko še danes preberemo imena ljudi, ki jim je bila Marija na Gorci posebej blizu. Verjamem, da je tako še danes. Hvala vsem, ki boste svoj dar nakazali na župnijski TRR ali ga prinesli v župnišče. Prav vsi boste vpisani v starodavno knjigo dobrotnikov. Bog povrni vsem.

 

MINISTRSTVO ZA KULTURO ZAVRNILO SOFINANCIRANJE OBNOVE MARIJINEGA SVETIŠČA NA GORCI
 

Ministrica za kulturo, dr. Asta Vrečko, nas je obvestila, da njeno ministrstvo ne bo podprlo sanacije fasade Marijinega svetišča na Gorci, ki velja za eno najlepših gotskih cerkva v Sloveniji. Enako odločitev nam je sporočila pred dvema letoma, ko smo se prijavili na razpis njenega ministrstva za obnovo fasade župnijske cerkve Sv. Petra.

Sakralna dediščina priča o zgodovinskem razvoju naroda, lokalnih skupnosti in duhovnosti. Ohranja zgodovinsko kontinuiteto in identiteto slovenskega prostora. Vključuje izjemne umetniške in arhitekturne dosežke, pogosto delo priznanih umetnikov in mojstrov različnih obdobij. Državna podpora zagotavlja, da se te vrednote ne izgubijo zaradi propadanja in pomanjkanja sredstev. Sakralni objekti so še vedno živa mesta vere in skupnosti, njihovo ohranjanje pa pomeni podporo svobodi veroizpovedi in kulturni raznolikosti. V številnih vaseh in mestih so cerkve osrednji elementi lokalne identitete, zato ima njihovo ohranjanje tudi funkcijo družbene kohezije in ohranjanja nematerialne kulturne dediščine. Mnoge župnije nimajo dovolj sredstev za ustrezno vzdrževanje kulturnih spomenikov. Državna pomoč omogoča enakopravnost tudi manjšim, podeželskim skupnostim, kjer je prostovoljna moč omejena. Slovenija je zavezana mednarodnim konvencijam (npr. UNESCO, Evropska konvencija o varstvu arhitekturne dediščine, Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem), ki zahtevajo aktivno ohranjanje celotne kulturne dediščine – tudi sakralne, zato je sofinanciranje del zakonske odgovornosti in kulturne politike države.

Žal naša dva primera kažeta na izrazito odklonilen odnos države do spoštovanja in ohranjanja pomembnih kulturnih spomenikov z močno zgodovinsko in estetsko vrednostjo ter duhovno komponento. Sprašujemo se kako dolgo bo vzdrževanje najpomembnejših objektov še lahko slonelo izključno na plečih domačinov. Menimo, da bi moral biti pristop države drugačen in obžalujemo pristop kulturnega ministrstva pod vodstvom dr. Aste Vrečko.

Doslej je znano, da so bili iz sofinanciranja izločene še druge župnije, ki so se prav tako prijavile na javni razpis: Stolna župnija Maribor, Frančiškanski samostan Sv. Ane v Kopru in Župnija Sv. Jožef na Studencih v Mariboru.

O primeru Marijinega svetišča na Gorci v Malečniku in zavrnilni odločbi Ministrstva za kulturo, ki je več župnijam sporočilo, da nujnih projektov vzdrževanja in ohranjanja kulturne dediščine ne bo podprlo, se seznanja tudi mednarodna javnost.

V nadaljevanju objavljamo prevod izjave duhovnika iz znamenite Žiline na Slovaškem, dr. Martina Daniška: "Znan mi je primer v Sloveniji, kjer je Ministrstvo za kulturo zavrnilo finančno podporo za obnovo fasade znamenite cerkve Blažene Device Marije na Gorci v Malečniku pri Mariboru. Preseneča me, da je ministrska komisija ta marijanski romarski kraj na Gorci v Malečniku prepoznala le kot regionalen, pri tem pa popolnoma prezrla dejstvo, da ta cerkev spada v mednarodno marijansko romarsko pot, ki vodi tudi mimo našega znamenitega romarskega svetišča v Levoči na Slovaškem."

"Sono a conoscenza di un caso in Slovenia, dove il Ministero della Cultura ha rifiutato il sostegno finanziario per il restauro della facciata della rinomata chiesa della Beata Vergine Maria sulla Gorca a Malečnik, vicino a Maribor. Mi sorprende che la commissione ministeriale abbia classificato il santuario mariano sulla Gorca a Malečnik come regionale, ignorando completamente il fatto che questa chiesa fa parte del percorso mariano internazionale, che passa anche accanto al nostro celebre santuario mariano a Levoča, in Slovacchia."

Hvaležni smo za podporo iz tujine, ki nam veliko pomeni. O primeru bomo slovensko in mednarodno javnost obveščali tudi v prihodnje.

 

PRIDIGA PETROVE NEDELJE
 

Foto: Žan Kelbič

Dragi bratje in sestre, dragi prijatelji!

»Spomini so kot iskre, ki pod pepelom tlijo.
Ko jih razgrneš vedno znova zažarijo.«

Ta misel Johanna Wolfganga von Goetheja, ene osrednjih osebnosti evropske predromantične književnosti, se je uresničevala v meni teh zadnjih nekaj tednov do praznika prvakov apostolov Petra in Pavla, ki ga obhajamo prav danes. Spomini so zažareli ob listanju družinskih albumov, gospa tajnica ŽPS Valerija pa je za mojim hrbtom, seveda dobronamerno, preko izjemnih zvez z mojimi domačimi in prijatelji poskrbela, da ste v nekaj teh osebnih spominov, ki so jih v videu naslovili hommage, lahko pogledali tudi vi.

Živo, kot bi bilo včeraj, se spominjam današnjega dne pred natanko 15. leti, ko sem v mariborski stolnici med petjem litanij svetnikov ležal na tleh in ko je nadškof posvečevalec name položil roke in me posvetil v duhovnika.

Pot do tistega nepozabnega trenutka je bila razmeroma dolga, a izjemno lepa in bogata. Bolj konkretno sem stopil nanjo na praznik brezmadežne, ki je bil tudi rojstni dan mojega dedka in birmanskega botra, 8. decembra 2003, ko sem bil sprejet v Marijino kongregacijo slovenskih duhovnikov in bogoslovcev in oblekel črn talar, na katerega je bila pripeta svetinjica brezmadežne. Na praznik Jezusovega krsta, 09. januarja 2005 sem sprejel službo lektorata in leto kasneje službo akolitata ali mašnega strežnika. V baziliki na Ptujski gori sem bil 22. septembra 2007 sprejet med pripravnike za diakonat in prezbiterat in 08. novembra 2009 v cerkvi sv. Petra in Pavla na Ptuju posvečen v diakona.

Leta 2010, prav na današnji dan, pa je nastopil trenutek, ki me je najbolj od vseh naštetih zaznamoval za vse življenje – posvetitev v sveti red prezbiterata ali duhovništva. Nadškof posvečevalec, dr. Franc Kramberger, ki bo prav danes popoldne v Lenartu obhajal 65. let duhovništva in 45 let škofovstva, mi je takrat zastavil 5 vprašanj:

Ali hočeš biti zvesti sodelavec škofa, zvesto oznanjati evangelij in katoliško vero, še posebej sveto evharistijo in sveto spoved posebej skrbno in pobožno obhajati, moliti za zaupane vernike ter nazadnje z Božjo pomočjo Bogu darovati za zveličanje ljudi. Na vseh 5 vprašanj sem odgovoril: hočem.

Sledilo je še eno, izjemno pomembno vprašanje za katoliško tradicijo in disciplino: Ali obljubiš meni in mojim naslednikom spoštovanje in pokorščino?

V popolni svobodi duha sem z nedeljenim srcem odgovoril: obljubim. To je pomenilo, za razliko od drugih poklicev, da ne bo mogoče uveljavljati svoje volje, svojih interesov, pač pa, da se daš popolnoma na razpolago Cerkvi, predstojnikom, da deluješ tam, kamor te preko njih postavi božja previdnost.

Duhovnik. Božji maziljenec.

»Posvečena so tvoja usta, govori sveto! Posvečene so tvoje roke, delaj sveto! Posvečene so tvoje oči, glej na nebeško!« je v svoje duhovno vodilo, ki je izšlo pod naslovom Mihi sancta et cara (Meni sveto in drago) zapisal bl. škof A. M. Slomšek, eden največjih prijateljev našega Marka Glaserja.

In po predstojnikih me je pot v duhovniškem služenju vodila najprej za 3 leta v Ravne na Koroškem, nato za leto dni v Lenart v Slov. goricah, zatem pa je sledilo skoraj 6 let trdega dela, študija prava in sklepanja novih, mednarodnih prijateljstev in poznanstev v večnem mestu Rimu in Vatikanu. Rim je bil takrat zame drugačen, kot je danes in kot je bil prej. Ob vseh mogočnih fontanah, obeliskih in kupolah, ki jih vsak dan obišče na deset tisoče ljudi, je visela nad menoj teža izjemne odgovornosti, da svojih predstojnikov in domačih ne bi razočaral in da se domov ne bi vrnil s tistim, za kar sem bil poslan. 

Ta bojazen se je povečala, ko sem mentorju doktorata prof. dr. Stefanu Muecklu oddal v recenzijo prvi dve poglavji. Mislil sem, da mi gre kar dobro in da bom študij zaključil predčasno, pa je bila realnost drugačna. Vse lepo po vrsti. Mentor mi je za prvo srečanje poslal natančno določen termin. Dobila sva se v prečudoviti biblioteki palače sv. Apolinarija. Na mizo je dal mapo z osnutkom mojega doktorskega dela in rekel: (Addentriamoci nel Mar Rosso). »Pa stopiva v rdeče morje.« Pojma nisem imel, kaj naj bi to pomenilo, dokler nisem v svojem delu ob črnih črkah videl polno rdeče barve. Več kot polovico je bilo potrebno napisati na novo. Takrat sem se spomnil, kot še velikokrat kasneje, na besede, ki sem jih izrekel pri posvečenju: OBLJUBIM. Lotil sem se dela in ga z Božjo in Marijino pomočjo uspešno dovršil, nekako potolažen od starejših sobratov, ki so mi povedali, da v Rimu na takšno preizkušnjo postavijo vsakega študenta, da preverijo, če prenese tudi tovrstni pritisk. Mnogi ga, žal, niso.     

Obljubim je znova odzvanjalo v meni, ko me je po vrnitvi iz Rima gospod nadškof prosil, da poleg delovnega mesta na fakulteti, ki me je čakalo, in dela na cerkvenem sodišči za eno leto začasno prevzamem še župnijo v Malečniku. To obljubljeno eno leto, k čemur sem dal pristanek, se je podaljšalo že na pet let in vsako jutro se vprašam, če je res že toliko.

Verjetno jih ne bi bilo, če ne bi bilo tukaj vas, pridnih in delavnih ljudi, ki ste predani svoji župniji, ki se zavedate vrednosti bogate sakralne dediščine in ki čutite odnos do svojih prednikov, a želite hkrati pustiti tukaj sled tudi zanamcem.

Vsakdo izmed vas je dragocen v božjih očeh, vsak s svojimi talenti in darovi, ne eden nad drugim, ampak vsi z vsemi.

Ko sem pred 5. leti prišel med vas, mi je več kdo dejal: v Malečniku ti ne bo lahko. Ljudje so eden proti drugemu, razdeljenost je velika. Počasi sem začel ugotavljati in vsi vi potrjujete, da to sploh ni res. Med nami se čuti velika povezanost, pripadnost, dogodki, ki jih prirejamo, so zmeraj lepo obiskani, kot homogeno skupnost nas poznajo blizu in deleč. Radi preživljamo čas skupaj.

Rad sem med vami, dragi moji Šempetrčani. Toplo mi je pri srcu, ko slišim, da brni kosilnica okrog župnišča, v vinogradu ali med kapelicami. Hvala, ker razumete, da se Vam ne morem vedno pridružiti, sem si pa pridržal ekskluzivno pravico, da japonske vrbe na Glaserjevi ploščati in limonovce obrezujem sam. Vesel sem, ko se po župnišču razlega petje in pevci vadijo za bogoslužje, ko otroci stiskajo na kavni avtomat v veži in polivajo kakav - no, tega sem že manj vesel, - ko je v zimskem času toplo zakurjena lončena peč v učilnici, ko čakamo, kdo bo prvi na sobotni kavi, ko slišim Vašo – našo govorico, kako ste praznovali prviče ali radi posedeli v prikleti…

Življenje oziroma Božja previdnost me je peljala po takšni poti, da sem se srečeval s predsedniki, kardinali, dvema papežema in drugimi dostojanstveniki, a najlepša srečanja so vedno z običajnimi ljudmi, polnimi srčnosti in dobrote.

Večino svojega življenja sem preživel v cerkvenih institucijah, ki so mi dale izobrazbo in odprle pot v svet. Kamorkoli po svetu sem prišel sem se ravno v cerkvenih ustanovah počutil kot doma. In to je veličina naše vere in Katoliške cerkve – da smo vsi na isti Petrovi barki, ki jo sedaj krmari papež Leon XIV., in da nas pelje še bliže Jezusu, domov, kjer so že naši dragi rajni, ki nas bodo nekoč, ko bo Bog tako določil, sprejeli in objeli.

Hvala vsem za Vašo dragoceno podporo, dragi župljani, prijatelji. Hvala mojim domačim, brez katerih ne bi bil to, kar sem. In hvala Bogu, ki vse čudovito ureja in vodi, če mu ostajamo zvesti.

Praznujmo skupaj praznik naše vere, našega župnijskega zavetnika sv. Petra, ponosno, da smo kristjani, kot mož, ki mi je te dni dejal: »Prav veselim se, da bom lahko na Petrovo nedeljo v beli srajci pri praznični maši.« Danes je praznik za vse nas.

»Moja njiva so srca ljudi.« To Slomškovo misel sem si izbral za novomašno geslo. Bog daj, da bi jo še dolgo skupaj obdelovali. Amen.

Dr. Sebastijan Valentan, župnijsku upravitelj

 

15 LET DUHOVNIŠTVA DR. SEBASTIJANA VALENTANA IN 5 LET VODENJA ŽUPNIJE
VIDEO
 

 

ZIDAK PAPEŠKE BAZILIKE ZA MARIJINO CERKEV V MALEČNIKU
 

Predstavniki malečniške župnije v Rimu prevzemajo zidak

V mesecu marcu letos je rimski kardinal Rolandas Makrickas, nadduhovnik koadjutor papeške bazilike Marije Velike v Rimu s posebnim pismom obvestil župnijskega upravitelja v Malečniku, dr. Sebastijana Valentana, da Marijinemu svetišču na Gorci namenja zidak svetih vrat.

Kardinal Makrickas še zapiše, da želi v tem jubilejnem letu upanja še bolj poudariti globoko duhovno vez, ki obstaja med papeško baziliko Svete Marije Velike in svetiščem na Gorci, ter da lahko tudi znamenja prispevajo k temu, da ta duhovna povezanost postane še bolj vidna, zidak pa predstavlja dodaten izraz bližine papeške bazilike s svetiščem na Gorci.

Ob nedavnem romanju malečniške župnije v Rim (med 12. in 14. 6. 2025) so se Malečničani udeležili tudi slovesne svete maše v papeški baziliki Marije Velike, kjer so po njej predstavniki župnije prevzeli zidak svetoletnih vrat, ki bo prihodnje leto vzidan v prenovljeno fasado Marijinega svetišča na Gorci v Malečniku.

Marijina cerkev na Gorci je bila leta 2023 z duhovno sorodstveno vezjo pridružena papeški baziliki Marije Velike, ob tem pa je papež Frančišek gorski cerkvi podelil še privilegij popolnega odpustka. Gre za edino cerkev v Sloveniji, ki ji je ta odpustek podelil prav papež Frančišek.
 

Zidak papeške bazilike s certifikatom za Marijino svetišče na Gorci

Dodatna razlaga

Sveta vrata se nahajajo v rimskih bazilikah in se odpro vsakih 25 let - v rednem svetem letu, lahko pa izjemoma tudi prej, če papeži razglasijo izredna sveta leta. Sveta vrata, ki se ob sklepu svetega leta vedno zazidajo z zidaki, se odpro s posebno slovesnostjo, ki ji pravimo recognitio (prepoznanje). Gre za obred, pri katerem se potrdi, kot pomeni latinski izraz, da so sveta vrata, zaprta v zadnjem jubileju, nedotaknjena in zapečatena, pripravljena, da se ponovno odprejo za novo sveto leto.

Pred tem obredom podrejo zid, ki zapira sveta vrata v notranjosti bazilik, in izvlečejo kovinsko škatlo, ki je tam shranjena od dneva zaključka zadnjega jubileja (v našem primeru Jubileja usmiljenja, 20. novembra 2016). V škatli je shranjen ključ, s katerim so se odprla sveta vrata 24. decembra 2024 zvečer, potem še ročaji in pergament listine, ki potrjuje njihovo zaprtje, pozlačene opeke in nekaj medalj, vključno s tistimi iz pontifikatov papeža Frančiška, Benedikta XVI. in Janeza Pavla II.

EDINA CERKEV V SLOVENIJI S TRAJNIM ODPUSTKOM PAPEŽA FRANČIŠKA

   
Bazilika Marije Velike/Snežne (foto: Vatican Media) in Marijino svetišče na Gorci

Ob smrti priljubljenega papeža Frančiška so se pojavila in se še pojavljajo najrazličnejša ugibanja o tem, kako je papež Frančišek povezan s Slovenijo. Ugotovimo lahko, da ima njegova povezanost s Slovenijo in Slovenci posebno mesto, a prav iz njegovega dvanajstletnega pontifikata izhajata dve neizpodbitni dejstvi, ki sta posebni in unikatni: papež Frančišek je otrokom iz Malečnika pri Mariboru poslal lastnoročno podpisano pismo s suhim žigom in naše starodavno Marijino svetišče povezal z baziliko Marije Velike/Snežne v Rimu, kjer je sedaj pokopan.

Leta 2023 je bilo znamenito Marijino romarsko svetišče na Gorci v Malečniku pri Mariboru z duhovno sorodstveno vezjo pridruženo papeški baziliki Marije Velike/Snežne v Rimu, papež Frančišek pa mu je hkrati s to pridružitvijo podelil dar popolnega odpustka, ki ga lahko verniki prejmejo v omenjeni cerkvi. Gre za edino cerkev v Sloveniji, ki ji je dar popolnega odpustka za vse čase podelil prav papež Frančišek. To pomeni, da je bilo odpustke v omenjeni cerkvi pod določenimi pogoji mogoče prejemati že pred razglasitvijo svetega leta in da jih bo mogoče prejemati tudi po tem, ko se bo sveto jubilejno leto zaključilo. 

V Sloveniji je več cerkva, ki so povezane s papeško baziliko Marije Velike in ki lahko podeljujejo popolne odpustke, Marijino svetišče na Gorci v Malečniku pa je edino v Sloveniji, ki mu je ta privilegij podelil prav papež Frančišek, na kar smo izjemno ponosni.

V teh dneh se je število obiskovalcev in romarjev Marijinega svetišča na Gorci zelo povečalo, kar pa spričo omenjenega dejstva ne preseneča. Verjamemo, da bo to cerkev v prihodnje obiskalo še več obiskovalcev prav zato, ker je v njeni "starejši sestri" v Rimu pokopan papež, ki je tej cerkvi vtisnil trajno znamenje. Mnogi, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov v Rim ne morejo podati, lahko tukaj v molitvi in prošnji pred Marijino čudodelno podobo doživijo notranje zadoščenje in mir. 

 

Iz gibanja KULTURA-NATURA SLOVENIJA so sporočili, da je med letošnjimi prejemniki priznanja Naša Slovenija 2025 (usklajeno s priznanji Europa Nostra), ki se podeljuje za zgledne dosežke pri ohranjanju in uveljavljanju slovenske kulturne in naravne dediščine, tudi dr. Sebastijan Valentan.

Priznanja je doslej prejelo 150 prejemnikov iz Slovenije in zamejstva. Priznanje Naša Slovenija je sooblikovalo zelo razvejano mrežo pripadnikov gibanja ter izjemno bogat nabor zglednih vsebin na celotnem skupnem slovenskem kulturnem prostoru, tudi v zamejstvu in po svetu.

Predsednica odbora za podelitev priznanj je dr. Herta Maurer-Lausegger, znana slovenistka in etnologinja iz Celovca. Podelitev priznanj Naša Slovenija 2025 bo 22. 6. 2025 v Kropi.

 

ODSTRANJENA OBJAVA

V soglasju s člani Župnijskega pastoralnega sveta smo na našem fb profilu in župnijski spletni strani objavili pogled na to, kako naj poteka cerkveni pogreb. Na fb se je razvila zanimiva, koristna, mestoma pa, žal, tudi žolčna razprava, ki s samo vsebino objavljenega ni imela nobene zveze. Vse to kaže, da ljudje naše objave pozorno spremljajo in da o vprašanju posmrtnega življenja tudi razmišljajo. Dve naši objavi o pogrebu sta bili deljeni tudi na fb strani Malečničani, vendar je bila druga kmalu umaknjena iz nepojasnjenega razloga. Glede na to, da je bila objava spoštljiva, se sprašujemo, koga je zmotila do te mere, da si je vzel pravico in jo odstranil. Menimo, da bi bilo pravilneje odstraniti žaljive komentarje, ne pa objave. Vse to kaže na to, da je fb stran Malečničani v domeni ozke skupine ljudi, ki lahko po mili volji objavljajo karkoli želijo, drugačnega mnenja, pa čeprav je spoštljivo, pa ne prenesejo in si uzurpirajo pravico cenzorstva. Takšna dejanja obžalujemo. Komu je fb stran Malečničani namenjena, vsem Malečničanom ali le nekaterim? Spodaj je objavljen naš zapis v celoti. 

 

Kako naj poteka krščanski pogreb?

V Malečniku imamo pretežno še cerkvene pogrebe, tj. tiste z navzočnostjo duhovnika ali diakona. Civilni so bolj redkost. Kadar svojci vernega pokojnika organizirajo pogreb, je prav, da se pokojnemu omogoči cerkveni pogreb s sveto mašo zadušnico. Sveta maša naj bi bila še pred pokopom, kar pomeni, da se pokojnika prinese v cerkev (v krsti ali žari) in se sveta daritev obhaja ob njegovih posmrtnih ostankih. Temu pa sledi pokop. Včasih je slišati, da se svojci odločijo za mašo takoj po pogrebu, z izgovorom, češ, saj vsi pogrebci ne bodo šli v cerkev. Vprašanje, ki je na mestu, se glasi: Kdo je v središču pogrebne svečanosti oziroma komu je namenjena, pokojnemu ali pogrebcem? Omogočite pokojnim, da še zadnjič ležijo v domači cerkvi in se skupaj z domačimi, prijatelji in znanci ločijo od tega sveta pri najsvetejši daritvi - sveti maši.

Ko se krščen človek loči od tega sveta in svojci prosijo za cerkveni pogreb, jim v naši župniji duhovnik ponudi možnost, da članice Župnijske Karitas v vežici ali cerkvi na dan pogreba ob prispetju krste ali žare molijo molitev rožnega venca. To je zelo lep običaj, dušo rajnega se priporoča v molitev, ki jo podpira zbrano občestvo. Kot pesem in glasba spremljata slovo od pokojnika pri grobu, je zelo hvalevredno, če se to zgodi tudi pri pogrebni sveti maši. Kakor recitirana molitev tudi pesem in glasba spodbujata razmislek ter duhovno tolažbo, ko duša potuje proti rajski slavi.

Naša prva objava o cerkvenem pogrebu je dosegla lep odmev in podporo, veliko je bilo delitev fb objave, zato bomo s podobnimi razmišljanji nadaljevali. Kot je civilni del pogreba v domeni države (njen vidni simbol je trobojnica na pogrebu), je

nalagam novice...